Ko sem bila majhna, sem listala po revijah National Geographic in sanjala o takšni avanturi – vožnji čez Saharo na enem najdaljših vlakov na svetu
Sanjala sem o oceanih, o pesku, o glasnih šklepetajočih zvokih vlaka, mrazu, vetru, žgočem soncu. O neznanih vonjih in zvokih puščave – in o spremljajočem neudobju.
Natanko takšna je bila izkušnja, ko smo na zloglasnem mavretanskem vlaku, ki tovori železovo rudo, noč in dan drseli čez pusto, nenaseljeno pokrajino. Nenavadno sedemstokilometrsko potovanje me je vodilo naravnost čez Saharo proti obali, na kateri bom – vsaj upala sem tako – naletela na pozabljene ladijske razbitine in neodkrite kotičke, kjer valovi butajo ob obalo.
Od nekdaj sem bila očarana nad idejo o potovanju z vlakom in Sahara me še posebno fascinira. In ko sem začela raziskovati Mavretanijo, to enkratno deželo, me je še bolj pritegnila. Le malo ljudi potuje po tem koncu sveta in veliko jih sploh še ni slišalo za Mavretanijo – presenetljivo, če upoštevamo, da je dvakrat večja od Francije in zavzema velik kos severozahodne Afrike.
Foto Jody MacDonald
Duh avanture
Moje potovanje se je začelo v mavretanskem glavnem mestu Nouakchottu, od koder sva se s sopotnikom, navdušenim surferjem, namenila proti severu, da bi skočila na mavretanski vlak. Načrtovala sva, da bova z dva kilometra in pol dolgo kompozicijo krenila iz mesteca Choum, ki leži južno od rudnika železove rude v Zoueratu, proti pristanišču Nouadhibou na atlantski obali. Hotela sem ujeti duha avanture in raziskovanja, ko bova prodirala čez neverjetno pusto pokrajino.
Iz Nouakchotta se prebijava proti notranjosti po nečem, kar bi komajda lahko opisala kot ceste. Nekega dne se vreme poslabša in na obzorju se začne zbirati peščeni vihar. Ustaviva, da bi posnela nekaj fotografij, a veter se nenadoma močno okrepi in iz oblakov se ulije.
Ko veter brusi kožo
Stisneva se ob boku vozila, da bi našla malo zavetja. Ko se veter umiri in končno lahko splezava v notranjost, povsod naokoli leži razbito steklo. Zadnjo šipo je razneslo in v avtu je vse razmočeno. Vodnika, ki naju čaka na zadnjem sedežu, je steklo porezalo po vsem telesu.
Ko se vihar poleže, se odpravimo naprej po naši puščavski poti proti severu, vsi živčni, kaj nepričakovanega se nam lahko še zgodi.
Kaj, če se vlak ne ustavi?
Ko končno pridemo do Chouma, izvemo, da vlak običajno pride mimo pozno popoldne. Posedemo se v pesek ob progi, ko se nam pridruži še nekaj družin s svojimi kozami in škatlami z najrazličnejšimi stvarmi. Medtem ko otroci tekajo naokoli, starši na majhnih ognjih pripravljajo čaj in večerjo. Ko začne svetloba pojemati in se sonce spusti pod obzorje, skleneva, da bova poskusila malo zaspati.
Vlak prispe šele precej po polnoči. Šest ur zamude ima. Pograbiva opremo in čakava, da se ustavi. A v resnici se sploh ne – le upočasni. Stečeva vzdolž vagonov, naloženih z železovo rudo, in si svetiva pod nogami z naglavnima svetilkama.
Foto Jody MacDonald
Pokušava se razgledati, kje sploh sva, toda nazadnje si samo napraviva zasilno ležišče na kupih rude, s katero je napolnjen vagon, in upava, da bova ujela kaj spanca.
Ponoči temperatura v puščavi dramatično pade, zato oblečem vsa oblačila, kar jih imam s seboj, in poskušam zadremati. Toda kakršenkoli počitek je nemogoč. Ne le, da je vlak neverjetno glasen, ker je tako neverjetno dolg, se vagoni vsakič, ko poveča ali zmanjša hitrost, divje zaletavajo drug v drugega.
Z zoro pride spoznanje, da so se mi oblačila obarvala rjasto rdečkasto. Fini prah železove rude se zažira v vse, zato si nataknem smučarska očala, da si zaščitim oči, okoli glave pa si zavijem šal, da ga ne bi vdihavala.
Ta mavretanska železniška proga ni le edina povezava med oddaljenimi kraji in edinim večjim pristaniščem v državi Nouadhiboujem, omogoča tudi brezplačen prevoz domačinom, ki potujejo iz odmaknjenih skupnosti na obalo.
Foto Jody MacDonald
Čas teče počasi in temperature se neizprosno dvigajo do žgoče pripeke. Nič kaj veliko ni videti ob poti, razen nekaj skromnih hišk in poginjenih kamel, ki trohnijo ob tračnicah.
Končno pridemo na obalo in vlak se ustavi na postaji v Nouadhibouju. Zdaj se lahko odpraviva iskat neodkrite valove za deskanje in velikansko pokopališče nasedlih ladij.
A po pokrajini so povsod raztresene mine, zato je dostop do obale zahtevna naloga. V zadnjih letih so sicer veliko ladij razstavili in železje prodali po kosih, toda še vedno je mogoče videti nekaj fascinantnih rjavečih ladijskih okostij.
Foto Jody MacDonald
Ribiči, ki ne znajo plavati
Od pokopališča ladij me radovednost vodi k ribičem Imraguen v Banc d’Arguinu. Zaradi naravnih bogastev in ribičije je ta narodni park na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Ljudstvo Imraguen je ohranilo svoj starodavni življenjski slog, ki temelji skoraj izključno na ribolovu s tradicionalnimi jadrnicami.
Presenečena sem, ko ugotovim, da ribiči – ne znajo plavati. Ob mojem prihodu prvi večer mi povedo, da je eden padel s svoje barke in najverjetneje utonil. Naslednji dan jim pomagava iskati truplo, a ga ne najdemo. Zdi se mi neverjetno, da ti ljudje vse življenje prebivajo ob obali in vsak dan lovijo na morju, pa vendar ne znajo plavati. Kakor da bi jim kulturno praznoverje preprečevalo željo, da bi se tega naučili.
Potovanje se bliža koncu, in ko razmišljam o svoji izkušnji, ugotovim, da je bil to eden tistih redkih utrinkov v življenju, ko se pričakovanja iz sanj združijo z resničnostjo in je avantura celo boljša od tiste, ki si si jo predstavljal.
Foto Jody MacDonald
Več fotografij Jody MacDonald ne njeni spletni strani, pa tudi na Instagramu @jodymacdonaldphoto.
****
Ta reportaža je bila objavljena v prvi, zimski številki revije Avantura, ki je izšla 25. januarja 2018.
Če želite prebrati celotno številko, jo lahko kupite TU.