Ena država, dva otočka v južnem Karibskem morju ob venezuelski obali. Na Tobagu je res lepo, na Trinidadu pa je lepo in še turistov je malo.
Mayaro Beach, Trinidad/Foto Hiša potovanj
Življenje na Trinidadu in Tobagu je fajn in na izi. In domačini so fajn in na izi. Zelo na izi.
Predvsem pa so zelo pragmatični, prilagodljivi in … recimo tako, nedelavni. Ne nazadnje, zakaj bi se sploh trudili, če jim ni treba.
Pa pojdimo lepo po vrsti.
Prvi prebivalci so bila t. i. indijanska plemena Carib in Arawak, dokler ni leta 1498 otokov odkril Krištof Kolumb. Nato so si kolonizatorji otoka podajali kot kljuko na vratih v kakšnem poceni bordelu. Trinidad jo je še dobro odnesel, saj je bil najprej 300 let španska kolonija (čeprav je bilo vmes kar nekaj časa več kot Špancev francoskih priseljencev, ki so tja pribežali pred sekanjem glav v času francoske revolucije). Na Tobagu pa so se menjavali Španci, Angleži, Francozi, Nizozemci, pa spet malo mešano. Dokler nista leta 1889 oba otoka prešla pod Angleže in postala angleško govoreča kolonija vse do neodvisnosti leta 1962.
Zato je Trinidad in Tobago je edina država na svetu, ki ima v imenu glavnega mesta ime druge države Port of Spain. Večina božičnih pesmi je v francoščini ali španščini (ali mešanici obeh, imenovani patois), ki jih v času božiča vrtijo do onemoglosti in jih vsi znajo na pamet, a le malokdo razume, o čem govorijo, saj tujih jezikov ravno ne znajo. Že njihova angleščina je »triniangleščina«. Del Trinidada ima dvojezične napise, torej v španščini, a to bolj zaradi bližine Venezuele in drugih špansko govorečih držav.
Dobrodošli na Trinidadu!/Foto Hiša potovanj
Da imajo tu eno največjih, če ne največje praznovanje divalija, hindujskega praznika luči, na zahodni polobli, je posledica dejstva, da je skoraj 40 odstotkov prebivalcev Indijcev, ki so jih pripeljali Angleži med svojo kolonizacijo. Drugi, po številu omembe vredni prebivalci so potomci Afričanov, pa potomci Afričanov in Indijcev, imenovani Dougla, ter belci. In avtohtoni Karibci? Njih je ostala le peščica. Pa še za te krepko dvomim, ali so, glede na vse mešanje ras, res avtohtoni.
Daleč najbogatejši so belci in Indijci. Prvi, ker se je obdržalo kar nekaj starega kolonialnega, drugi pa zato, ker jih je največ in so daleč najbolj podjetni. In preostali? Recimo takole: potomcev Afričanov se vsi bolj ali manj otepajo. S temnopoltimi uspešneži in podjetniki vred. Zakaj? Če zjutraj dežuje – in v deževni dobi dežuje skoraj vsak dan –, pač sporočijo v službo, da jih tisti dan ne bo na delo. In nihče se s tem ne obremenjuje kaj dosti … razen seveda delodajalcev.
Port of Spain/Hiša potovanj
Samo brez plavanja, prosim!
Domačini se za konec tedna ali med prazniki (in teh je na Trinidadu in Tobagu veliko) radi v konvoju odpravijo na plažo, na »limin«, kakor pravijo temu druženju. Videti je nekako tako: družina se z vsemi otroki in najmanj dvema hladilnima skrinjama zbaše v avto. Odpelje se do prijateljev ali drugih članov (širše ) družine, kjer oni naredijo takisto. In potem do naslednje družine in prijateljev, pa do naslednje in še naslednje … Tako nastane konvoj osmih do desetih avtomobilov, ki krene do plaže, kjer se utaborijo pod kako palmo, po možnosti glasno navijejo muziko in načnejo hladilne skrinje. V njih je predvsem ogromno alkohola, od ruma (ki je vrhunski in skoraj zastonj) do piva (imajo dve konkurenčni znamki, Carib in Stag).
Odrasli posedajo, poslušajo glasbo, debatirajo, opravljajo (to je karibski nacionalni šport) in se nalivajo z alkoholom (temu rečejo »bacchanal«), deca pa se preganjajo po plaži in se vsake toliko oglasijo staršem. Plava skoraj nihče. Če že gredo v morje, gredo kar oblečeni, in to do kolen ali največ do zadnjice.
Lakoto si potešijo na stojnicah na plaži, kjer si obvezno naročijo tradicionalno ulično jed »bake and shark«, nekaj podobnega, kot je pleskavica v lepinji, le da je v njej ocvrt morski pes.
In kdaj se »bacchanal lime« konča? Ko je popit ves alkohol. Do zadnje kapljice.
Limin ali veseli dan na plaži/Foto Hiša potovanj
Nafta in plin, blagoslov in prekletstvo
Na Trinidadu in Tobagu ni nihče zares reven, saj državo poganjata nafta in plin. Veliko nafte in še več plina, ki si ga ju otoška državica deli z Venezuelo. Tako imajo čisto povprečno premožni ljudje pred svojo nič kaj posebno razkošno hišo parkiran džip ali kako drugo pogoltno (po možnosti ameriško) zverino. Liter bencina stane 28 evrskih centov (0,28 evra, da se ne bi narobe razumeli)!
Toda nafta in plin sta prekletstvo za drugi del države, Tobago. Ta se je od Trinidada že večkrat hotel odcepiti, saj od te nafte in plina nima kaj dosti, razen tega, da mu vsake toliko zasvinjata morje in plaže, za katere se trudijo, da bi ostale neoporečno čiste. Kajti glavni posel na Tobagu je turizem. In turizem se znajo iti. Za razliko od Trinidada so na Tobagu najlepši in najboljši hoteli, najlepše in najbolj čiste plaže, in ker na Tobagu, za razliko od Trinidada, ni (razen nekaj kajmanov) nevarnih živali ali strupenjač, je pravi raj za raziskovanje narave, ptic in džungle.
Saj ne, da na Trinidadu ni lepih plaž ali prostora, primernega za turizem, nasprotno, kolikor hočete jih je! Vendar se s tem ne ukvarjajo kaj dosti. Še najbolj oblegana sta severozahodni del, kjer slovita plaži Maracas in Las Cuevas, in severni, kjer sta plaži Matelot in skriti biser, Grand Riviere, ki je bila pred nekaj leti celo razglašena za eno najlepših plaž na svetu.
In trinidadska brezbrižnost? Od plaže Las Cuevas do plaže Matelot je približno 14 kilometrov. Vendar ni ceste! Ker jo gradijo že kakih 40 let … Če hočeš obiskati še preostali dve plaži na tem delu otoka, se moraš peljati kakih 150 kilometrov malo naokoli …
Na vzhodu pa kraljujeta Mayaro Bay in Cocos Bay, dolgi, res doooolgi plaži. Tam se lahko voziš kilometre in kilometre, ne da bi prišel do kakšne hiše ali gostilne (kar utegne biti malo moteče, če nimaš s seboj nobene pijače).
Polet za četrt ure
Vredno ogleda in uživanja, čeprav te med vožnjo dodobra premeče, saj je večina cest v slabem stanju, in to kljub temu, da imajo pred nosom največje asfaltno jezero na svetu! Razumi, kdor more … In če je cesta morda urejena (beri: pokrpana), to pomeni le, da bodo v tistem delu države volitve ali da ima kak pomembnež ali politik v bližini počitniško hišo ali svoj hotel.
Obiskati pa se splača oba otoka, saj ju povezuje letalska linija, ki deluje kot po avtobusnem voznem redu. Let traja dobre četrt ure: pet minut gor, pet minut naravnost in pet minut dol. Vmes pa, zaradi kanala med otokoma, takšna turbulenca, da še črnci pobledijo, in to dobesedno …
Skratka: na Tobagu je res lepo, na Trinidadu pa je lepo in še turistov je malo. Če hočeš imeti mir in uživati, greš na Trinidad, če hočeš bolj nobel in žurko, greš na Tobago.
Na popotovanje in raziskovanje po Karibskih otokih vas popelje Hiša potovanj!
Tobago, PIgeon Point Beach/Foto Hiša potovanj
To je skrajšana oblika prispevka, ki je bil objavljen v Avanturi št.3/2018.
