Junaška poza na štartu./Foto FreeBikesBolivia
Bolivijska cesta smrti, ki bolivijsko glavno mesto La Paz povezuje z Coroico v nižinski Yungi, džunglo, je ena najbolj norih latinskoameriških adrenalinskih doživetij! V štirih urah se na 64 kilometrih spustiš s 4670 na 1170 metrov nadmorske višine, z mrzle andske planote, ki jo obkrožajo zasneženi šesttisočaki, v tropsko savno. Seveda sem se tega morala lotiti!
Usodna preizkušnja …
Za hip me je popadel dvom: bom zmogla? Začelo me je nenadzorovano premetavati sem ter tja, iz slaloma med kamni me je vrglo v lužo, vsaj za silo elegantni izhod mi je zaprla manjša skala – in kolo se je protestno zložilo po tleh. Če je takih prvih sto metrov makadama, kako bom zmogla par deset takšnih kilometrov?
V resnici me je prvi dvom popadel že na samem začetku, na vrhu 4670 metrov visokega prelaza, štartni točki kolesarskega spusta. Iz štirih, petih kombijev se je vsula prešerna mladina, omojbog, vsem bi bila lahko mama, če ne babica!?! Toda Javier, naš vodič, ni niti trenil z očmi, ko me je zjutraj zagledal, torej moj emšo ne bo ovira. Na glavo sem si poveznila integralno čelado, se stlačila v zaščitno obleko in ovila okoli sebe ščitnike za komolca in kolena ter skrbno poslušala Javierjeva navodila: vozite vedno le en za drugim, pazite na varnostno razdaljo, obvezno dajte znak z roko, če se nameravate ustaviti, hitrost vožnje prilagodite svojim sposobnostim, nežno hkrati stiskajte prednjo in zadnjo zavoro …
Nisem se bala. Pogum mi je dala racionalna razlaga, da je vožnja po Cesti smrti, pa naj bo naziv že tako dramatičen, povsem varna stvar (no, recimo sorazmerno varna stvar), če gre za turistični izlet. Turisti so pač dandanes tako dragocena dobrina, da jih res ne gre priporočati smrtno nevarnih dogodivščin.
… ki to ni bila
In res: prvih nekaj kilometrov s prelaza, ko smo se mlad avstralski par Ann in Flyn, Javier in jaz, za nami pa spremljevalni kombi, začeli udobno spuščati po elegantno speljanih asfaltnih ovinkih, sem se počutila tako varno kot malokdaj v Latinski Ameriki.
Previdno sem se držala roba asfalta in se odločila za lagoden tempo, da sem lahko spotoma opazovala okoliške s snegom pokrite gore. Popoln spokoj. Še avtomobili in kombiji so me obvozili v velikem loku – in v spoštljivi tišini. In to na celini, kjer se zdi hupa vozniku očitno pomembnejša od zavor, tovornjaki in avtobusi pa se tako brezkompromisno držijo roba ceste, da se pešci, kolesarji in mopedisti venomer umikajo.
Elegantni prvi kilometri/Foto Freebikes
Potem pa je prišel tunel. Javier nam je že vnaprej zabičal, da se ne smemo peljati skozenj, ker je neosvetljen, ampak moramo zaviti po makadamski obvoznici.
In tam je prišel moj trenutek resnice. Toda pobrala sem svoje kolo – na srečo moje blamaže ni videl nihče – in brez napake prevozila naslednja ovinka. Bo šlo? je me vprašal Javier, ko sem se končno pridružila avstralskemu paru. Bo! sem odgovorila.
Desno stena, levo prepad
In teh prvih nekaj sto metrov makadama je bilo dejansko najtežjih na vsej poti. Morda ga imajo zanalašč tako slabo vzdrževanega, da je testni poligon, ki nažene kolesarjem malo strahu v kosti, koga pa tudi s kolesa v kombi … Vsem drugim sčasoma postane teren vse bolj domač, začetno previdno iskanje boljših, manj kamnitih odsekov, zamenja vse bolj brezkompromisni spust po klancu: stoje na pedalih, z napol omrtvičenimi prsti od neprestanega stiskanja zavor se začne noro zabaven spust navzdol, ki požene kri po žilah in napolni pljuča s kisikom, ki ga je na višini tako zelo primanjkovalo.
Desno stena, levo prepad. Še dobro, da je vidljivost slaba./Foto Freebikes
V parih urah tritisoč petsto metrov spusta seveda pomeni dramatične naklone in ovinkov se je treba lotiti s primerno spoštljivostjo. Na desni je tik ob cesti dvigajo visoke stene, na levem robu nič kaj širokega cestišča se začne veliki nič. O tem, ali je takšna vožnja res smrtno nevarna, niti ni pripročljivo razmišljati. Ameriška razvojna banka je to cesto pred leti razglasila za najbolj nevarno na svetu: s ceste je šlo vsako leto na desetine vozil in padca v tisočmetrske prepade zlepa ni kdo preživel, zato je bilo smrtnih žrtev vsako leto na stotine. Tudi med turisti tu in tam pride do nesreč – Javier je bil diplomatsko tiho na vprašanje, ali se je v osmih letih, odkar vodi kolesarje, na tej poti kdo ubil – toda le v obliki kakšnega padca, kakršni so za prave mauntnbajkerje vsakdanja stvar, ali trka dveh kolesarjev. Pazite na druge kolesarje! je bilo glavno varnostno opozorilo.
“Če nameravate prehitevati drugega kolesarja, zavpijte right, če prehitevate po desni, in left, če greste po levi. Pa še izquierda ali derecha zavpijte, saj veste, Španci ne znajo angleško!” nam je zabučal Javier.
Maščevanje Pančamame
Na glavnini Ceste smrti razen turistov na biciklih in spremljajočih kombijev ni veliko prometa. Pred dobrimi desetimi leti so namreč zgradili novo cesto, enako ovinkasto, a dovolj široko in lepo asfaltirano. “Domačini še vedno uporabljajo staro cesto, če se mudi. Nova je namreč preveč ovinkasta”, je povedal Javier. Zato nam je tudi večkrat razložil, da se moramo držati nenavadnega pravila: “Po približno 20 kilometrih, na najožjem delu ceste, morate začeti voziti po levi strani ceste. Tam začne veljati vožnja po levi, tako kot v Angliji ali na Japonskem. Zakaj? Zato, da šofer sedi tako, da dobro vidi rob ceste in ne more zapeljati v prepad.”
Prepadov nisem dobri videla. Na žalost. Ko smo se z visoke planote spustili v deževni pragozd, je namreč začelo deževati in po prepadnih stenah so se začele viti meglice. Na srečo. Tako se namreč ni videlo do dna prepadov, ki so res nekje globoko, globoko spodaj.
Najslavnejši ovinek na Cesti smrti/Foto Freebikes
Dež je dal dodaten adrenalinski pospešek, meglice so vse skupaj spremenile v pravo mistično izkušnjo. Tu in tam je prišel trenutek, ko se ti je zazdelo, da si čisto sam v nekem skrivnostnem, nerealnem džungelskem svetu. Potem pa se je iz niča zakaj prikazal kolega kolesar, če si imel srečo, z opozorilnim krikom right.
Z dežjem sem postala eno. Prvo, drugo lužo sem še prevozila z dvignjenimi nogami, potem je začela mokrota pronicati povsod, do spodnjega perila in v čevlje, s skal so se zlivali na cesti slapovi, očala so postala neuporabna, saj so kratkovidne očmi bolje videle brez njih kot skozi povsem zamegljena stekelca.
“Pančamama vas kaznuje,” se mi je smejal Javier, ko sem se blago pritožila nad mokroto. “Le kaj ste počeli sinoči?”
Ja, nič takega, kot ponavadi sem šla spat s kurami. Verjetno mati narava na splošno na to območje rada pošlje oblake, saj gre za dramatično spremembo temperature s višino.
Pozor, kure na cesti!
Proti koncu se nas je Pančamama vendarle usmilila s soncem. Prevozili smo že mimo najhujših prepadov, soteska se je začela razpirati in odprl se je pogled na cvetoče poljane in oddaljene hribe. Pot je postala položnejša, makadam dobro vzdrževan, ob poti je bilo videti hiše, prve, kar smo jih sploh videli na poti.
“Zdaj morate samo še paziti na kure, pse in otroke, da koga ne povozite!” je bilo še zadnje Javierjevo varnostno opozorilo. Na srečo ni bilo ne kur ne ne psov, otroci pa so se nam umaknili na varno razdaljo, kot da bi vedeli, da z razbolelimi rokami komajda še držimo balance. Bom jutri sploh lahko prijela žlico v roke?
Na zadnjih kilometrih se nas je Pančamama le usmilila s soncem./Foto RDŠ
Na koncu pa, saj smo vendarle turisti, topel tuš, velikansko kosilo in pivo ob bazenu.