Srečal sem jo v Lalibeli, tam, kjer imajo cerkve, vklesane v živo skalo.
Na poti iz šole je bila. Hodi v tretji razred, mi je povedala in mi pokazala zvezek in urnik. Matematika, zemljepis, narava … in angleščina.
Razložil sem ji, od kod sem. Pri sebi sem imel majhno brošuro o Sloveniji in z veseljem jo je vzela. Pred njeno vasjo sva se poslovila.
Pozno popoldne me je varnostnik hotela, v katerem smo stanovali s skupino, poklical, da me nekdo išče.
Bila je ona. Moja prijateljica Tofsi. Saj ji ni tako ime, ampak zaradi njene frizure sem jo preimenoval in bilo ji je všeč.
Etiopska deklica Tofsi/Foto Robert Kokol
Prišla me je povedat, da me njena družina vabi na kavo. Bil sem presenečen. Razmišljal sem, ali naj grem sam v oddaljeno vas, pa še noč se je bližala. Grem! Iz nahrbtnika sem vzel dve majici, brisačo, milo, pa še pri sopotnikih poprosil za kakšen šampon. Tofsi me je s starejšim bratom čakala ob cesti. Bila sta me vesela. Tofsi je kar poplesavala, ko me je za roko peljala v vas.
Ob prihodu v vasico se je že kar zmračilo. Jaz pa sam … Najprej smo šli čez nekaj blatnih dvorišč, kjer so očetje s puško varovali svoje ovčice in kože. Pogledi si bili dokaj mračni. Prispeli smo.
Oče še ni prišel domov, bil je na polju. Sramežljiva mati mi je stisnila roko. Zdela se je stara, a ni bila. Otroci so me povabili v hišo. V njej je bil en prostor. Ampak bili so ponosni na svoj dom.
Bratec mi je vzel blatne copate in jih opral. Potem so bile kot nove, a mokre čez in čez.
Pohitel sem s pitjem kave, saj se je že znočilo. Poslovil sem se od družine in srčne Tofsi. Do našega tabora me je pospremil njen najstarejši brat.
Ob prihodu so moji sopotniki že večerjali. Koza je bila na meniju. Fantu sem naročil, naj me počaka ob cesti. Hitro sem stekel po največji krožnik, ga napolnil do vrha z mesom, kolegico Mijo pa poprosil za poln krožnik zelenjave in testenin.
Hrano sva nesla bratcu. Sprejel jo je z nasmehom. Upam, da je ni pol raztresel, saj sta bila krožnika prepolna, pa tako hitro je tekel domov.
Ko smo zjutraj odhajali, sem opazil, da mi pred vhodom nekdo maha. Bila je Tofsi s svojo mamo. Krožnika sta prinesli nazaj!
Z vratu sem si snel verižico, jo skrajšal in zavezal svoji Tofsi za spomin. Z mamo sta me objeli. Priznam, vsi trije smo poročili solzo.
Vsakič ko pogledam njeno fotografijo, mi je pri srcu drugače. Njena frizura pričara nasmeh, njene očke pa bolečino. Upam, da še kdaj srečam njo in njeno družino. Zaradi nje se spominjam Etiopije kot dežele srčnih in gostoljubnih ljudi.
Vabilo
Ste tudi vi na potovanju doživeli zanimivo srečanje, ki bi ga radi delili z nami? Pošljite nam fotografijo in kratko besedilo na naslov info@revija-avantura.si. Najboljše bomo objavili v naslednji Avanturi in nagradili z letno naročnino.
