Vsako jutro ob petih zjutraj najprej pogledam skozi okno na termometer, da vem, ali je dan za enojno ali dvojno termo perilo. Temperature se tu hitro spreminjajo. Več kot 20 stopinj Celzija spremembe med jutrom in popoldnevom ni nič nenavadnega. Lepši ko je dan, hladneje je. Hitro si skuham kavo, nato pa pripravimo hrano za pse, saj se najpozneje ob šestih začne hranjenje. Ko so psi siti in pesjaki očiščeni, pozajtrkujemo še mi.
Moje otroštvo je bilo tesno povezano s psi. Moj oče, učitelj športne vzgoje, navdušen bralec Karla Maya, Jacka Londona, J. F. Cooperja in drugih pisateljev, ki so pisali o avanturah, Aljaski, preživetju v snegu in ledu, se je navdušil nad vlečnimi psi in v Slovenijo že v devetdesetih letih pripeljal prvega aljaškega delovnega psa.
Jumbo, zmes različnih delovnih psov, ki jih je izoblikovala surova narava Aljaske, je postal moj ljubljenec in vodilni pes v vpregi, ki jo je sčasoma oblikoval moj oče. Prihajali so še številni drugi psi in dobili svoja mesta v vpregah (in naših srcih), s katerimi smo se podili po zasneženih terenih Slovenije in Evrope. Postali so del naše družine, z njimi smo preživljali prosti čas, se skupaj veselili, kadar nam je uspevalo, in šli složno skozi težke čase.
»Huskyfever«
Psi so mi dali lekcijo o predanosti, ljubezni, volji do dela, zvestobi in me za vedno zaznamovali. Zima, sneg, mraz so za vedno postale asociacije na pasjo vprego, ki skoraj neslišno drsi skozi pravljično pokrajino. Veliko dela je potrebno, da človek vzgoji pasjo vprego s šestimi, osmimi ali še več psi, ki deluje ubrano, v kateri so vloge točno razdeljene, v kateri vladata red in disciplina, v kateri ni nobene prisile, v kateri so besede skoraj nepotrebne. To je največji dosežek vsakega musherja, vodnika pasje vprege. Cilj, ki se vedno izmika, a je dosegljiv in uresničljiv.
Vsaka stvar ima svoj začetek in konec. Leta 2014 se je oče odločil, da je čas za slovo od načina življenja, ki nam je prinesel ogromno veselja, pa hkrati veliko odpovedovanja. Tople zime, finančne obremenitve, zdravstvene težave, vse skupaj je pripomoglo k temu, da smo postali normalna družina, s hišnim ljubljencem, prostimi konci tedna, počitnicami …
Toda »huskyfever«, okužba z vlečnimi psi, ostane za vedno, zato sem se odločila, da si poiščem možnost, kako spet zadihati skupaj s temi čudovitimi bitji. Po skoraj končanem študiju se mi je ponudila lepa priložnost, da svoje znanje in sposobnosti preizkusim na daljnem finskem severu.
Na koncu sveta
Ponudbo mi je poslal prijatelj Sale. Aleksandar Nikolić – Sale je, kolikor vem, edini z območja nekdanje Jugoslavije, ki je tekmoval na največji in najbolj nevarni pasji dirki na svetu – Iditarodu. V nekaj dneh sem spakirala stvari, se poslovila od navdušenega očeta in zaskrbljene mame in se podala v finsko avanturo.
Ljubljana–Zagreb. Zagreb–København. København–Stockholm. Stockholm–Kiruna. Za pot sem porabila 24 ur, večino časa sem čakala po letališčih. Iz Kirune sem po zasneženi ozki cesti čez švedsko-finsko mejo v štirih urah prispela v Karesuvanto, vasico na Laponskem. Pa potovanja še ni bilo konec. Do moje končne postaje, majhne brunarice, še manjšega lesenega poljskega stranišča in velikanskega ogromnega pesjaka smo porabili še pol ure, tako da sem se počutila, kakor da sem prispela na konec sveta.
Navajena na mraz in v kar dobri telesni kondiciji, pa vendar izmučena od potovanja in polna novih vtisov sem kar padla v toplo posteljo. Ko sem zjutraj po nekaj letih spet zaslišala zavijanje psov, ki se zbujajo v nov delovni dan, sem vedela, da sem prišla domov.
S psi smo dober tim./Foto Hana Urank
Vodja pesjaka Sale mi je predstavil moja sodelavca, prijetna, a neizkušena mladeniča, pripravljena na zahtevno delo v surovih razmerah za precej veliko turistično podjetje iz Anglije, ki turistom ponuja posebno zimsko doživetje v deželi Božička. Vožnja s pasjo vprego je samo ena od dogodivščin. Tu je še vožnja z severnimi jeleni, pa iskanje Božička, gradnja iglujev in različna druga doživetja, mi je razložil Sale. December je namenjen predvsem družinam z majhnimi otroki, januarja pa pride drug tip gostov, bolj avanturističen.
Sale mi je še pokazal, kako delajo s psi, kako jih hranijo in čistijo, kako jih pripravijo za delo, pojasnil princip vpreganja, kombinacije psov, ki lahko delajo skupaj. Pomembno je poznati tudi hitrost, na katero so živali navajene, način predstavitve, oblikovanje skupin. Zelo hitro mi je postalo jasno, da me čaka veliko dela, predvsem pa, da moram čimprej spoznati vseh 80 psov, da jih navežem nase in svoj način dela, ki se ne bo preveč razlikoval od njihovih že ustaljenih navad.
Sopotniki
Na srečo sem na Finsko prispela teden dni pred prvimi turisti in sem tisti čas lahko kar najbolj izkoristila. Čiščenje pesjakov in hranjenje psov je lahko dolgočasna dnevna rutina, lahko pa odlična priložnost za spoznavanje psov, vzpostavitev komunikacije, kajti dobra beseda, priboljšek ali prijazna kretnja lahko psa in vodnika povežejo za vedno. V nasprotju z mojim temperamentom v komunikaciji z ljudmi sem s psi zelo potrpežljiva. Tu ne gre samo za ljubezen, spoštovanje, ampak za prvinski občutek, da smo sopotniki, odvisni drug od drugega in uspešni le, če damo od sebe vse najboljše.
Naporni december
December je bil res naporen. Po zajtrku smo pripravili troje velike sani za največ štiri potnike in veliko vprego dvanajstih psov. Naredili smo še po 20 manjših, približno trikilometrskih krogov na dan, ki so jih lahko kljub mrazu zdržali tudi otroci. Do najpozneje dveh popoldne je odpeljal še zadnji avtobus z gosti. Sledilo je hitro kosilo in že smo pripravljali nove, manjše sanke. Popoldne smo namreč dobili obiskovalce, ki so prišli vozit sani sami. Pripravili smo med pet in devet vpreg s po petimi psi, ki so nestrpno čakali začetek vožnje. Kdor je bil na vrsti, da vodi odpravo, je gostom dal navodila, jih razdelil v pare in jih pospremil do sani. In že smo oddrveli po progi. Ta tura je bila daljša in bolj razgibana, podali smo se skozi gozd čez klance in ovinke. Včasih se je dan končal še z večerno turo.
Vodenja psov se lahko nauči vsak. Pomembno je, da si tega resnično želiš, da si pripravljen trdo delati v ekstremnih razmerah./Foto Hana Urank
Po novem letu je zavladalo zatišje. Januarja imamo namreč največ štiri jutranje in dve večerni vožnji, pa še to je bolj izjema kot pravilo. Zdaj vodimo le odrasle goste, ki sami vozijo sani. Jutranja proga je dolga približno osem kilometrov, na teh nekaj kilometrih pa obiskovalci izkusijo tako fizično kot tehnično bolj in manj zahtevne dele. Večerna tura je namenjena (tudi) gledanju aurore borealis, severnega sija, zato se ne odpravimo samo skozi gozd, ampak tudi na bolj odprto močvirnato območje, kjer se odpre razgled na nebo in lahko občudujemo valovanje čudovitih barv na nočnem nebu.
Vsak moj dan je drugačen, vsak dan prinese nove izzive, nove uspehe in nove napake, iz katerih se učim. To delo ni za vsakogar. Kdor ima rad naravo, sneg in predvsem pse, pa bi skoraj težko našel kakšno lepše in popolnejše. Zanj izkušnje niso potrebne, vodenja psov se lahko nauči vsak. Pomembno je, da si tega resnično želiš, da si pripravljen trdo delati v ekstremnih razmerah in da ti več kot denar pomeni povezanost s temi čudovitimi bitji, ki jim ne pravimo brez razloga človekov najboljši prijatelj.
Dober tim
Za mano je že skoraj pol sezone, naučila sem se marsičesa. S psi sem ustvarila lep odnos, postali smo resnično dober tim. Navajam se na temperature pod minus 30 stopinj, na stranišče trideset metrov stran od hiše … Pa na to, da je večji del dneva mračen, da kadar potihnejo psi in se veter umiri, obstaja samo tišina, da je nebo posuto z zvezdami in obarvano s severnim sijem.
Ni trgovin, ni prometa, ni televizije, ni položnic, ni sosedov … Je zima, prvobitna, kruta, a neskončno lepa.