Kaja in Grega na poti po Aziji/Foto Zvone Šeruga
Nadaljujemo z nostalgičnimi spomini na potovanje pred 17 leti, ko smo se šli z Zvonetom ter s takrat petletnim Gregom in 11-letno Kajo za osem mesecev potepat po svetu. Za dolg uvod: s transibirsko železnico do Bajkalskega jezera.
Sibirske razdalje so nepredstavljive. Po prvem dnevu vožnje s transibirsko železnico se še vedno nismo približali Uralu. Nekje v drugem dnevu smo prišli do Omska, mesta izgnanstva F. M. Dostojevskega. Tretji dan je vlak prečkal Ob, eno od najdaljših rek sveta, in se nato za cele pol ure ustavil v največjem sibirskem mestu Novosibirsku. Med drugo svetovno vojno so v evropski Rusiji razstavili na stotine tovarn, jih po železnici pripeljali vzhodno od Urala, v Novosibirsku pa so delavci znova sestavili več kot 50 tovarn orožja. Zdaj je mesto le še bleda senca nekdanje industrijske veličine.
V treh dneh smo prepotovali pet časovnih pasov in med tistim, kar je kazala ura bodisi po moskovskem bodisi po lokalnem času, in položajem lune ali sonca ni bilo več nobene zveze. Nekoč sem se vsa zmedena zbudila sredi (domnevne) noči. Ura je kazala eno ponoči, zunaj pa je bilo svetlo. Zaboga, kje smo? Koliko je zares ura?
Spat smo šli, ko smo bili zaspani, in jedli smo takrat, ko smo bili lačni, in sicer tisto, kar se je pač dalo kupiti.
Izstop iz časovne kapsule
Ko smo četrtega dne prispeli v Irkutsk – ob osmih zjutraj po lokalnem času, treh ponoči po moskovskem in eni po polnoči po slovenskem – se nam kar ni ljubilo izstopiti iz te časovne kapsule. Prav radi bi se še naprej nalivali s čajem in zložno šteli kilometre vse do Pekinga. Toda sprevodnica nam je že zdavnaj potegnila rjuhe s postelj – mogoče le ni bila podobna srednje prijazni stevardesi? – na postaji pa nas je čakala gospa Irina iz krajevne turistične agencije in nas peljala v stanovanje, ki nam ga je preskrbela. Super, končno se bomo lahko stuširali. Ta misel nam je dala moč, da smo vendarle zvlekli s transibirca svojih sedem nahrbtnikov in torb.
Vroče sibirsko poletje
V Irkutsku je vse frfotalo in cvetelo. V dobesednem smislu in sicer. Sibirski poletni dnevi so bili presenetljivo vroči, ob dolgih, toplih in svetlih večerih, ko se je začelo nočiti šele proti polnoči, pa so se na bregovih reke Angare zbirale množice kratkokrilih in dolgonogih deklet z obvezno steklenico piva v rokah, ki so privlačile množice mladih fantov, prav tako s pivi v rokah. Na Ostrvu junosti, Otoku mladosti, se je trlo mladih parov, ki so se vozili s katamarani, se objemali na plaži in se sprehajali po skrivnih potkah. Frfotalo pa je tudi po zraku: aleje dreves neznane vrste so odmetavale semena, skrita v nekakšnih puhkih, ki so dobesedno pobelili pločnike. V trgovinah se je trlo ljudi, na tržnicah so jabolka stala po ameriško zloščena in postavljena v čedne kupčke, na uličnih tržnicah je vladalo azijsko izobilje poceni kopij najmodernejših sončnih očal, kičastih lasnih okraskov in spodnjega perila sumljive kakovosti.
Kje je tu kaj sibirskega? Kaj temačnega, depresivnega, podobnega tistemu, kar so morali prestajati ruski izgnanci, od decembristov do Stalinovih žrtev?
In smo šli odkrivat »pravo« Sibirijo oziroma iskat tisto, za kar smo si predstavljali, da bi Sibirija morala biti. Zato se, kot vsi pošteni turisti, nismo odpravili do šestdeset kilometrov oddaljenega Bajkalskega jezera v turističnem avtobusu po lepi asfaltirani cesti, ampak smo si zaželeli nekajdnevno krožno potovanje.
Irina iz turistične agencije, ki je svoje pomanjkljivo znanje angleščine dopolnila z veliko prijaznosti in pripravljenosti na pomoč, je bila zgrožena:
»Joj, ste prepričani? Veste, turistična infrastruktura ni dobro razvita … Vlaki so počasni in neudobni … V vaseh nihče ne govori angleško. ..«
»No, in kaj potem,« smo se vzvišeno namrdnili. »Veste, mi hočemo spoznati prave Ruse, videti pravo Rusijo.«
Pet dni pozneje, ko smo končali naše spoznavanje Rusije in Rusov, smo njeno zgroženost bolje razumeli.
Kljub temu, da nam je Irina po številnih telefonskih klicih, preverjanjih in posvetovanjih s sodelavci v agenciji pomagala najti ustrezne vozne rede vlakov in ladij, odkriti nastanitvene možnosti v posameznih krajih, skratka, sestaviti celoten program nečesa, kar smo pozneje krstili za kmečki turizem po sibirsko, se nam je komaj uspelo spraviti iz Irkutska.
Ni namreč prav lahko najti pravi vlak ob pravem času, če so vsi napisi v cirilici, čas odhoda po moskovskem času, za povrh pa se na tabli prikaže številka perona, na katerega bo prispel vlak, šele tik pred zdajci. Tudi ni lahko priti pozno zvečer v mestece Sludjanka in ugotoviti, ne le da nihče ne govori angleško, ampak ne razume niti besede hotel (nakar smo ugotovili, da je hotel za Ruse gostinica).
Potovanje v gulag
Nekoliko nerodno je tudi znajti se na koncu železniške proge v Port Bajkalu, od koder se zdi, da pelje pot samo še v gulag, saj od jezera piha leden veter in zebe do kosti, v želodcu pa kruli. In skoraj smešno je, kako v Listvjanki, mestecu ob Bajkalskem jezeru, ki velja za turistični center, ni mogoče zvedeti, kdaj naslednje jutro odide ladja v Irkutsk, in je še najbolj zanesljivo, če se zgodaj popoldne usedeš na pomol in začneš čakati.
Res pa je, da smo spoznali »pravo« Rusijo in Ruse. Spali smo v ruskih vaseh, kjer se druga ob drugi nizajo »izbe«, lesene nizke hiše z modrimi polknicami, za katere mi ni bilo jasno, kako lahko prestajajo hude sibirske zime, potovali s počasnimi vlaki skupaj z Rusi, ki so se, otovorjeni z nahrbtniki, odpravljali na poletne počitnice ob Bajkal. Spoznali smo – kolikor se to pač da z znanjem desetih ruskih besed – gospoda Žigalova, prišleka iz Jaroslavla, ki ga je iskanje mineralov pripeljalo ob Bajkalsko jezero, kjer si je na njegovem južnem robu, v mestecu Sludjanka, zgradil impresiven muzej mineralov, po potrebi pa se najde tudi kakšna postelja za prenočevanje. Zmotili smo ga sredi gradnje nove hiše.
»To bo astronomski observatorij,« pravi za stavbo, ki bo že peta na njegovem posestvu, skritem za visokim zidom. »Še višjega bom zgradil, s sosedi nočem imeti nobenega opravka,« napove. Tudi kot hotelir se je vedel malo nenavadno: »Pokonci,« je privihral v sobo naslednje jutro ob desetih. »Zajtrk vas čaka že deset minut.«
Kopalnica v jezeru
Naslednja hotelirka Galina je bila sicer bistveno prijaznejša, a kaj, ko je bilo tako težko priti do nje. Čeprav smo že bili oboroženi z besedico gostinica, v njej nihče ni prepoznal lesene hiške na vrhu vasi, kamor hodijo na poceni počitnice Rusi. Ko smo si nazadnje le pomagali z napisom Pensionat Nadežda, smo naleteli samo na goste, ki so si ravno kuhali večerjo in niso bili preveč pri volji razumeti, da smo na smrt lačni in utrujeni. A ko nam je nekako le uspelo priti do svetlolase, simpatične lastnice, si je hitro zavihala rokave in na mizo so začele prihajati dobrote, krompirjeva juha, pelmeni, krompirjevi žlikrofi, blini, jajčna omleta, pa toplega čaja, kolikor smo ga lahko spili. Tudi zajtrk je bil po rusko razkošen: kava, čaj, piškoti, jajca, velikanske skodele kaše, sendviči s kumaricami in sirom.
V Listvjanki smo si namesto Intraturistovega hotela za 130 dolarjev privoščili sobo v Otroškem letovišču za dva tisoč tolarjev na dan. Pa še prijazni so bili: v sobo so prinesli vročo vodo za čaj in pečko za nočno ogrevanje. Tuša ni bilo. »Kopamo se v Bajkalu,« je z roko pokazala oskrbnica.
Jedli smo, tako kot številni Irkutčani, ki so se samo za to pripeljali iz mesta, pri babuškah, ki so na pomolu pekle ribe in bline. K popolnosti nam je manjkala samo kakšna miza, kjer bi lahko v miru uživali v papir zavite dobrote, saj v nasprotju z Rusi nismo imeli na voljo motornega pokrova avtomobila.
Ko smo se tretji dan ravno odpravljali po novo porcijo rib, se je za nami zaslišalo.
»Joj, kako sem vesela, da vas vidim!« Iz avtomobila se je sklanjalo nasmejano Irinino obličje. »Tako me je skrbelo, kako vam gre, pa sem si rekla, usedem se v avto in jih grem poiskat! No, kako vam je šlo?«
»No ja, v redu. Saj smo vam rekli: Hočemo spoznavati pravo Rusijo.«
»Saj ravno to me je skrbelo. Jaz pač vem, kakšni so pravi Rusi.«
****
Naslednja država na poti: Mongolija!
Vaško življenje v Mongoliji/Foto Zvone Šeruga
*****
Kako smo se pripravili na potovanje, lahko preberete TUKAJ.