Nadaljujemo z nostalgičnimi spomini na potovanje pred 17 leti, ko smo se šli z Zvonetom ter s takrat petletnim Gregom in 11-letno Kajo za osem mesecev potepat po svetu. Po Mongoliji je bila na vrsti Kitajska. Odpotovali smo proti Zahodu, do mesta Litang, ki je tik ob meji s Tibetom.
Festival konjev v Litangu./Foto Zvone Šeruga
Festival poguma in norosti
Bil je trenutek, zaradi katerega se je splačalo priti na ta konec sveta. Na svojih iskrih vrancih so se pripodili kot divja horda. Ta je ustrelil s puško, oni z lokom. Če je v diru zadel belo zastavico na tleh, se je konjenik oglasil z zmagoslavnim krikom. Če mu ni uspelo, se je še vedno lahko izkazal tako, da se je z zgornjim delom telesa nagnil ob levem boku konja tako globoko na stran, da se je z rokami dotaknil tal. Smrtno nevarna akrobacija, čeprav so se tisti, ki so zgrmeli s sedla, izpod konjskega stampeda kot po čudežu rešili nepoškodovani. In potem, na koncu dirkalne steze, spet nazaj, na začetek, na novo predstavo poguma in/ali norosti, ne za nagrado, za prvo mesto, ampak za slavo.
Konjski praznik pravijo preprosto temu festivalu, ki se že zadnjih štiristo let vsak trinajsti dan šestega lunarnega meseca začne pri mestu Litang, približno štiristo kilometrov oddaljenem od Tibeta. Na osemdnevno prireditev pridejo nomadi od blizu in daleč. Kak kilometer proč od mesta nastane pravo šotorsko naselje, kamor se preselijo tudi lame, trgovci in gostinci. Večina dogajanja se vrti okrog tekmovanj s konji, tradicionalnih plesov in petja, hkrati pa poteka velik sejem, na katerem nomadi kupijo nov čajnik, stol, kos obleke ali konja. To je vsakoletno veliko druženje – skorajda kolektivni dopust – tibetanskega ljudstva Khampa s tega območja.
Tibetanci na Divjem zahodu
Tibet – naj ima kaj zveze z mistično Šangrilo ali ne – je sen mnogih popotnikov. Bil je tudi naš cilj, vendar smo se mu že doma odpovedali. Sklep je bil: kombinacija velike nadmorske višine, ekstremnih potovalnih razmer in pogostega dežja bi bila za otroka prehud zalogaj.
Na osemdnevno prireditev v Litang pridejo nomadi od blizu in daleč. /Foto Zvone Šeruga
In vendar smo se nekega julijskega večera znašli v sanjani deželi, v mestecu Litang. Bili smo na višini 4014 metrov in po deseturni avtobusni vožnji čez skoraj pettisočmetrske prelaze smo začutili prve znake višinske bolezni. Grega je bruhal, Kajo je bolelo v prsih, mene pa glava. Zunaj je mrzlo rosilo, soba je na vseh koncih in krajih kazala znake dolgoletne neskrbne rabe in slabega čiščenja, stranišče dvoje vrat naprej po hodniku je bilo neopisljivo, po burnih nočnih dogajanjih na hodniku se je dalo sklepati, da smo se nehote naselili v bordelu.
Toda na ulici pred hotelom so posedali nadvse slikoviti možakarji s črnimi dolgimi lasmi in temno zapečenimi obrazi. Kot da gledam film o Divjem zahodu, v katerem pred kitajskimi kulisami, običajnimi grdimi betonskimi poslopji banke, pošte in preprostih restavracij in trgovin, namesto Indijancev nastopajo Tibetanci.
To ni “pravi” Tibet
To vseeno ni bil tisti »pravi« Tibet, torej kitajska avtonomna provinca s prestolnico Lhaso, temveč zahodni rob province Sečuan. A temu robu se reče tudi vzhodni Tibet. Od 4,6 milijona Tibetancev, kolikor jih živi na Kitajskem, jih živi na Tibetu 2,3 milijona, drugi pa v kitajskih provincah Qinghai, Sečuan, Gansu in Junnan. Zahodni Sečuan in skrajni severozahod Junnana sta bila pred kitajsko »miroljubno osvoboditvijo« Tibeta del tibetanske province Kham. Stepe skrajnega severozahoda Sečuana pa so bile nekoč del tibetanske pokrajine Ambo, ki je slovela po banditih in roparjih karavan. Khampe veljajo za najbolj bojevite, pa tudi bolj verne od vseh Tibetancev. Kitajcem se niso pustili zlahka. Ravno okrog Litanga je leta 1959 potekal najostrejši gverilski odpor proti prihajajočim kitajskim četam, in ko so se morali umakniti, so mnogi gverilci zbežali v Indijo in Nepal, kjer so s pomočjo Cie organizirali vstajo v Mustangu.
Strašni Khampe z otroško dušo
Zgodnji popotniki v teh krajih so Khampe opisovali bodisi kot svetnike bodisi kot morilce. Meni so se zdeli kot veliki otroci. In to zelo radovedni! Kadar si niso dali opraviti s konji, so prišli v mesto, v otroškem začudenju in s široko razprtimi očmi ogledovat vse novo in nenavadno. Pohajkovali so po trgovinah, dostikrat držeč se s prijateljem za roke, in se v gručah zbirali na cesti. Hitro so leteli vkup, kjerkoli se je kazalo kaj zanimivega, kakšen prodajalec, berač, prerokovalec – ali bel otrok.
Kjerkoli smo se pojavili z Gregcem, so s prstom kazali nanj, ga, prijazno režeč se, trepljali po ličku in ga ogovarjali v neznanem jeziku. Mi smo enako radovedno zijali vanje. Khampe so namreč prav eksotične pojave. Tudi tisti, ki ne nosijo več čube, tradicionalnega oblačila, obrobljenega z ovčjo kožo in vrženega čez rame, ampak si lahko privoščijo črno usnjeno jakno, in niso več zaljubljeni v konje, ampak v motorje, si ne morejo kaj, da ne bi obdržali kakega tradicionalnega statusnega simbola, bodala za pasom ali zlatega zoba v ustih. Zadnji krik mode pa so vsekakor sončna očala in ni ga mladeniča, ki bi bil lahko pravi frajer brez njih. A ta moda niti približno ne sledi trenutnim svetovnim trendom, saj morajo biti tibetanska očala zelo velika, z rjavimi stekli in debelimi plastičnimi ali kovinskimi okvirji.
Tudi Tibetanke so oblečene po običajnih modnih zapovedih najbolj slikovitih ljudstev sveta. Prek dolgih oblek nosijo pisane predpasnike, lase pa imajo spletene v neštete kite – po tradiciji bi jih moralo biti natanko sto osem, vendar se mi zdi, da jih je v resnici manj – in okrašene na različne slikovite načine: rdeče-črno, s koralnim in jantarnim okrasom, z velikimi srebrnimi ploščami, nekatere pa nosijo rdečkaste kučme.
Tako je bilo naše bivanje v Litangu en sam praznik za oči (in Zvonetove fotografske strasti). Ko smo se po kakih dveh dneh privadili na višino, smo od jutra do večera preživeli na festivalu. Kadar niso bile na vrsti ravno konjske akrobacije, smo se sprehajali po sejmu in pri majhnih žarih jedli pečen krompir in bučke, opazovali mimohod mladih lepotic in stare mamce, ki so v senci svojih šotorov ves ljubi dan vrtele molilne mlinčke, in čakali, kaj bo novega. Skratka, skupaj s Khampami smo pridno pasli radovednost.
Festival konjev v Litangu: Lepa sončna očala so obvezna oprema./Foto Zvone Šeruga
Po polžje med osupljivo lepoto
Čeprav so v zadnjih letih Kitajci mnoge ceste popravili ali na novo asfaltirali, pomeni nekaj sto kilometrov razdalje celodnevno vožnjo z avtobusom. Ko smo se nazadnje odpravili iz Litanga naprej proti jugu, sta nas, enako kot na poti tja iz Chengduja, čakala dva dneva maratonskega potovanja. V dolinah živijo Tibetanci v hišah iz blata, ki se zdijo kot prave male trdnjave. Nenavadno velike so, saj je pritličje namenjeno živini. Iz rečnih dolin, kjer na poljih ječmena rastejo tudi sončnice, se ceste v ostrih ovinkih dvigajo na planote, kjer so med skalami in poljskim cvetjem stisnjeni črni šotori nomadov. In nato spet vratolomni ovinki navzdol v novo dolino, pa spet v višave … Planote vzhodnega Tibeta so na višini od tri do štiri tisoč metrov, obdajajo pa jih več kot šestisočmetrski vrhovi. Potovanje po teh krajih je bilo zato dramatično lepo – in hudo naporno.
Za konec pa – pica
Zadnja avtobusna vožnja iz vzhodnega Tibeta do Zhondiana, prvega mesteca na severozahodu Junnana, je trajala od jutra do večera, natanko deset ur. Vmes je bilo spet nekaj čudovito lepih in hkrati strah zbujajočih kanjonov, pa visoki, visoki skalni previsi, travniki, polni planinskega cvetja, od ripeče zlatice do svetlo modrih cvetlic tako intenzivne barve, da od nje bolijo oči, pa počena guma, manjši trk z džipom, ki je pripeljal izza ovinka, in krepka ura skrivnostnega šarjenja po motorju.
Z avtobusne postaje smo se umazani in lačni s taksijem odpeljali do hotela Tibet. Nič kaj zares tibetanskega nismo videli v njem. Osuplo smo gledali v snežno bele rjuhe in presenečeno ugotovili, da iz bližnjega stranišča ne prihajajo nobene vonjave. Ko so ob sedmih zvečer vključili toplo vodo, smo se po devetih dneh spet stuširali. Potem smo šli v hotelski Coffee Shop in si naročili pico, špagete, piščančji zrezek s pomfrijem in palačinko z banano.
***
To je tretje nadaljevanje.
Preberite si tudi prvi in drugi del.