Nadaljujemo z objavo spominov na potovanje pred 17 leti, ko smo s Kajo in Gregom potovali po Aziji. Tokrat nekaj o Kitajski, med drugim o picah po kitajsko in prazniku bakel, ko je petard in prašičev na pretek.
Lovci na pice
Na Kitajskem smo postali pravi lovci na pice. Tista prva v hotelu Tibet se nam je zdela božanska, čeprav ni bila niti malo »italiana«, kot je obljubljal jedilni list, ampak povsem »tibetana«, saj je obilen zelenjavni nadev čisto razmočil testo.
V naslednjem mestu smo šli po sledi napisa The best pizza in town. Za pico z imenom re smo rekli, da je v redu, samo testo je bilo predebelo in origano premočan. Zato smo šli naslednji večer h konkurenci. Pizza capricioza. Za pet zvezdic. Če seveda zanemarimo malenkostno dejstvo, da jo je natakar pozabil naročiti in smo nanjo čakali dve uri.
Potem smo se zamislili nad svojo picomanijo. Vsak večer jesti pice na Kitajskem?! In smo sklenili, da je skrajni čas, da gremo spet v tisto Kitajsko, kjer (še) nimajo pic. Ali še bolje, kjer še slišali niso zanje.
Srečanje na jugu Kitajske/Foto Zvone Šeruga
Je ni na zemljevidu
Iz Dalija, znamenite južnokitajske popotniške enklave, je dve uri vožnje z avtobusom in tri ure peš do vasi Sošandža, ki je ni na nobenem turističnem zemljevidu. Za zdaj. »Once in a lifetime experience! Enkratno doživetje v življenju,« je vabil plakat ob vhodu v Jim’s Guesthouse. »Štirinajstega avgusta organiziramo poseben izlet na slovesnost ob prazniku bakel z ljudstvom I. Peljali vas bomo v hribovsko vas, kjer še ni bilo tujcev.«
»To pa zveni zanimivo,« je bil takoj navdušen Zvone.
»Tu v mestu, kjer živijo Bai, bodo pripravili festival za turiste, nosili bodo bakle. Toda pravo praznovanje bo v vaseh manjšine I, ki živi v odmaknjenih hribih,« je pojasnil Jim, organizator izleta in nekakšen pionir popotniškega turizma v Daliju, saj je bil pred šestnajstimi leti on tisti, ki je prvi začel tujcem izposojati kolesa. »V vasi sem bil pred štirimi dnevi in vaščani so se strinjali, da pridemo. Toda cesta je v zelo slabem stanju in verjetno bomo morali pešačiti kake tri ure. Mislite, da bo fantek lahko hodil?« je zaskrbljeno gledal Gregca.
Upajmo, da bo, smo rekli.
In Grega je res lepo hodil.
Jimova izvirna turistična ponudba sicer ni pritegnila veliko pozornosti, saj je bilo popotnikom očitno ljubše ostati v zavetju udobnega Dalija, kot pa v monsunskem deževju laziti po okoliških hribih. Nazadnje sta se nam naslednje jutro pridružila še dva Nemca, brata Kris in Günther.
Najprej smo se poti do vasi lotili s tovornjakom, ki je skraja pogumno vlekel v hrib, potem pa je omagal v luknji, tako da ni šlo ne naprej ne nazaj. Po deževni noči je rdečkasta zemlja, ki me je spominjala na našo kraško, postala izdajalsko spolzka. Ni preostalo drugega, kot da vzamemo pot pod noge. Jim, športni tip, nas je gnal po bližnjici strmo v breg, da smo ga komaj dohajali.
»Pohiteti moramo, da ne zamudimo žrtvovanja prašiča bogovom,« nas je priganjal. Začelo je deževati. Gregcu je v zlizanih sandalih hudo drselo, poleg tega se mu zlepa ni uspelo izogniti nobeni luži, ki se mu je postavila na pot. Ampak hodil je pridno. »Motor bo zakuhal,« je rekel, ko se je zadihano ustavil, blaten od glave do peta in premočen od dežja in potu. In ko mu na zadnjem ovinku pred vasjo zmanjkalo energije, je rekel: »Tovornjaku je zmanjkalo bencina.« »Ti bom skozi uho natočila novega,« mu je predlagala Kaja. In je šlo naprej.
Obubožani kralji opija
Po debeli uri hoje se je pred nami končno pokazala vas. Preprosta, da bolj ne bi mogla biti: nekaj deset lesenih hiš, kritih s slamo, med njimi pa blatni kolovozi.
»Veste, da je bilo ljudstvo I včasih najmočnejša in najbogatejša etnična manjšina v Junnanu,« je retorično vprašal Jim. »Imeli so namreč monopol nad gojenjem opija. Nikomur drugemu niso pustili zraven in z orožjem so se branili pred vsiljivci. Potem so pred petdesetimi leti prišli Maovi vojaki in jim prepovedali gojenje. Postali so najrevnejši kmetje v državi. Preživljajo se z živinorejo, pridelujejo koruzo in tobak, dol na trg hodijo prodajat sadje, da lahko kupijo riž.«
Na Kitajskem je manjšin 108 milijonov ali devet odstotkov vsega prebivalstva, vendar živijo kar na 64 odstotkih ozemlja. A območja, kjer živijo, so skoraj brez izjeme puščavska, stepska ali gorata in zato revna. V Junnanu, ki ima 40 milijonov prebivalcev, od tega je polovica pripadnikov 25 različnih manjšin, je devet od skupno približno 11 milijonov najrevnejših pripadnikov manjšin. Poleg Tibeta na severozahodu in severa Kitajske, ob zgornjem toku Rumene reke, je to največja koncentracija revežev na Kitajskem.
Sicer pa za oceno stopnje revščine niso potrebni ne vem kakšni statistični podatki, povsem uporabno je preprosto merilo: bolj ko je vas oddaljena od dobre ceste, revnejša je.
In po tem merilu je vas Sošandža gotovo revna: do nje vodi blaten kolovoz, ki je prevozen le v lepem vremenu. Drug pomemben podatek je število satelitskih anten, ki zadnja leta poganjajo tudi po najbolj odmaknjenih krajih sveta. V Sošandži je videti samo dve ali tri. Elektrika je prišla v vas šele pred tremi leti. Tudi osnovna šola, ki so nam jo pokazali, je tako slabo opremljena, da je jasno, da je za še tako nadarjenega otroka pot do kake univerze izjemno težka.
Pogled na vas Sošandža/Foto Zvone Šeruga
Blatni dol in Blatni gor
»Uf, kakšen Blatni dol,« je zavzdihnila Kaja, ko smo se med blatom in kravjaki prebijali do prvih hiš. »Pravzaprav Blatni gor, saj je vedno treba lesti v hrib,« se je popravila.
Nasproti nam je prišel moški, oblečen v belo srajco in hlače, torej mestna oblačila.
»To je vaški učitelj,« nam ga je predstavil Jim. »On je naš oficir za zvezo. Pomagal mi je nagovoriti vaščane, da sploh smemo priti v goste.«
Potrebnega je bilo kar nekaj prepričevanja. Prva družina je odklonila gostoljubje. »Če bomo imeli tujce, bo iz radovednosti prišlo veliko več ljudi kot sicer,« so se opravičevali. »Tega si ne moremo privoščiti.« Sprejeli so nas šele v drugi hiši, seveda ob obljubi, da se bomo primerno oddolžili za stroške, ki jim jih bomo naprtili.
Obe družini sta namreč za praznik bakel, ki je v vaseh I enako pomemben kot praznovanje novega leta, po tradiciji morali pripraviti veliko gostijo, ker sta se jim v zadnjem letu rodila sinova. »Prišli bodo vaščani in sorodniki od blizu in daleč in hrane je treba za več sto ljudi,« nam je pojasnil učitelj.
V vasi Sošandža na jugu KItajske/Foto Zvone Šeruga
Priprave na gostijo so trajale ves dan. En prasec še malo ni zadoščal. Potrebne so bile vreče riža, košare zelenjave, zaboji steklenic in še nešteto drugih reči, ki so jih na hrbtih prinesli tri ure hoda daleč. Mala slavljenca so mame oblekle v najlepša oblačila, na glavo pa so jima posadile rdečo kapico, okrašeno s čopki in zvončki. Ženske so se napravile še razkošneje. Čez običajne zelene hlače so dale črna krila in pisane predpasnike, kose črnega blaga, ki si jih kot turban ovalne oblike ovijejo okrog glave, pa so okrasile s pisanimi trakovi, zvončki ali celo z umetnimi rožami.
»Kdaj pa se bodo preoblekli moški?« je zanimalo Zvoneta.
»Oni ne nosijo več tradicionalnih oblačil,« je pojasnil Jim. »V času kulturne revolucije so jih morali zamenjati za Maove uniforme in jih niso nikoli več oblekli.«
S petardami nad zle duhove
Ko se je začelo večeriti, so nas peljali v hišo gostiteljev. Kar nekaj časa smo se morali prestopati v blatu pred vhodom, preden smo smeli vstopiti. Nazadnje je prišel hišni gospodar in pred prag odvrgel rdeče palčke. Strahotno je zapokalo.
»Tako, zdaj so s petardami odgnali duhove, ki so nam mogoče sledili. Lahko vstopimo,« je razložil Jim.
Na notranjem dvorišču med hišo in hlevom so bile že pripravljene mize s stoli. Toda kljub glodajoči lakoti so nam najprej ponudili le čaj in cigarete. Nazadnje so iz odprte kuhinje za hišo le začeli nositi pladnje s hrano.
Nič ni kazalo na to, da družina vse leto je le riž in malo zelenjave. Mizice so bile povsem pokrite z zvrhanimi krožniki, na katerih je bilo vsaj deset različnih jedi, od svinjine do jajc in najrazličnejše zelenjave. Zraven je bila steklenica žganja in sok za otroke, pa velika posoda riža.
Vse več gostov je prihajalo in kmalu je zmanjkalo stolov. Ženske so prinašale nove lavorje riža in skrbele, da so bile naše skodelice s hrano ves čas polne, moški pa so ponujali nove steklenice žganja. »Dajmo prostor drugim,« je nazadnje predlagal Jim, »in pojdimo gledat, ali so že prižgali bakle.«
Praznik v vasi Sošandža/Foto Zvone Šeruga
Praznik bakel, s katerimi prinesejo iz templja ogenj v vsako hišo, ni po naključju tik pred žetvijo. Z njim kmetje počastijo bogove in se jim priporočijo za dober pridelek riža, koruze in tobaka. Z baklami simbolično preganjajo kobilice, ki jih je bil nadnje poslal neki razjarjen bog za kazen, ker mu niso hoteli plačati nepoštenega davka.
Kobilice so pošteno pregnali
In v vasi so tisto noč kobilice zagotovo pošteno pregnali, če so le bile kje. Mladi fantje so z gorečimi trskami in glasnim petjem objestno dirjali od hiše do hiše, kjer so jih čakale družine, da tudi one dobijo ogenj. V naši hiši, kjer je bila gostija, pa smo dobili še posebno velik kres, ki je zaplapolal sredi dvorišča.
To je bil znak za začetek plesa. Moški, nekateri z dojenčki na hrbtih, so se v gosjem redu pomikali okrog ognja v ritmu svoje pesmi, ženske pa so dogajanje le sramežljivo opazovale. Med gledalci so krožile skodelice žganja in proti meni so se neprestano stegovale roke, ki so ponujale cigarete. »Ne, ne, ne kadim,« sem se branila, dokler se le nisem vdala in si eno zataknila za uho.
Plesalci so se brez prestanka neutrudno pomikali okrog ognja, noge so veselo topotale po blatu, da je škropilo daleč naokrog. Šele po dobri uri so se pridružile najpogumnejše plesalke.
Ples je neutrudno trajal globoko v noč. Malček, ki je bil povod za vse to zadovoljno rajanje, je na hrbtu svoje mame že zdavnaj zaspal. Kdo ve, ali bo čez dve ali tri desetletja tudi sam navdušeno plesal po blatu na gostiji v čast rojstva svojega sina? Se bo mogoče sramoval »zaostalih« navad svojih staršev? Ali pa bo plesal – na folklorni prireditvi za turiste …
****
***
To je četrto nadaljevanje.
Preberite si tudi prvi, drugi del, tretji del