Pred 17 leti smo s takrat petletnim Gregom in enajstletno Kajo skoraj leto dni potovali po Aziji, skočili pa smo tudi v Novo Zelandijo. Zadnja dežela na poti je bila Indija. Zelo težavna za potovanje z otroci – edino tu sta oba dobila strahotno drisko – toda tudi izjemno doživetje. Zlasti radžestansko potovanje s kamelami je bilo nepozabno.
Potovanje s kamelami po Radžestanu je bil višek indijske avanture./Foto Zvone Šeruga
“Papu je ponoči ušel,” je zmerno zaskrbljeno izjavil Radžu, ko mi je zjutraj prinesel čaj.
“Grem ga iskat. A me lahko počakate par ur?”
Jasno da lahko. Saj ni bilo druge izbire. Mirno smo se posvetili čakanju. Čaj, mandarine, knjiga, premikanje le v skladu s premikajočo se senco drevesa.
Ura, dve, pet sredi radžestanske puščave. Nikamor se ni mudilo. Nihče ni bil živčen. Papuja, eno od štirih kamel, s katero smo se napotili na štiridnevni kamelji safari, je pač treba najti. Če ne danes, pa jutri.
Tiranija listkov na hladilniku
Mesec dni kasneje mi že rahli prometni zastoj sproži takojšnje živčno kravžljanje v želodcu, petminutna zamuda na sestanek pa skorajda manjši histerični napad. Da se izognem še hujšim izpadom, si pomagam s pisnimi navodili za življenje. In tako me skozi življenje vodijo listki, prilepljeni na vrata hladilnika. Ukažejo mi, kaj naj storim zjutraj, ko vstanem, komu je treba v službi telefonirati še pred jutranjo kavo, kaj vse je treba kupiti v trgovini. Potem ponosno prečrtujem, kar je postorjenega in ko s seznama izginejo še najbolj zoprna opravila, hitim sestavljati nove sezname.
Skozi življenje me vodijo tudi družinski jutranji bojni posveti. Kdaj kdo pride domov, kdo gre po otroka v vrtec, kdo ima čas iti v trgovino, kakšne otroške dejavnosti so na sporedu popoldne, kdaj bo večerja, kdo gre po njej na badminton in kdo v fitnes.
In skozi življenje me vodijo ure, strateško razpostavljene po stanovanju, na zapestju, v pisarni in v avtomobilu.
Dobrodošli doma! Listki z vrat hladilnika, družinski jutranji bojni posveti in ure vodijo skozi življenje večino ljudi, ki jih poznam. Tudi se nimam komu pritoževati, da delam od jutra do večera, pogosto pozno v noč. To vendar počno vsi. Zraven pa še hodijo v fitnes, na družabne prireditve, doma vkuhavajo marmelado in gredo trikrat na teden obiskat mamo v dom za upokojence. Če še tako premišljujem, se ne morem domisliti nobenega živega primera tistega dedca, ki po službi – seveda ob pol treh – pride domov, po kosilu dremlje na kavču in se zvečer posveti televiziji. Tudi žensk, ki bi si zgodaj popoldne v miru skuhale kavico in ure in ure klepetale s sosedami, ne poznam. Zato pa vem za zaposleno mater treh majhnih otrok, ki vsak večer in noč piše, pa mlado novinarko, ki poleg rednega dela končuje študij in poučuje aerobiko, pa fanta, ki je dopoldne direktor firme, popoldne pa svobodni podjetnik, pa dvanajstletnico, ki trenira ples, se uči igrati klavir in hodi na angleščino in seveda tudi v redno šolo s tridesetimi učnimi urami tedensko…
Če dobro premislim, ne poznam niti enega zabušanta. Ali pa to dobro skriva. Kajti imeti čas, nič početi, to ni moderno. Umetnosti lenuharjenja se lahko tu in tam gredo umetniki, pa še med njimi jih je videti vse več, kako hodijo po cesti, izgubljeni za realnost ne zaradi ustvarjalnega zanosa, ampak zaradi mobilnika, prilepljenega k ušesu. Biti samo gospodinja in mati ni niti približno v duhu našega ambicioznega časa. Prava ženska se teden dni po porodu odpravi na prvo družabno prireditev, po šestih tednih na neodložljive poslovne sestanke (otroka prinese s seboj, da ga po potrebi podoji) in po šestih mesecih se vneto vrne na svoje delovno mesto. Pravi moški se simultano ukvarja vsaj z dvema biznisoma, redno hodi v fitnes in svoji partnerki in prijateljem kuha gurmanske večerje.
Radžu, uspešni poslovnež brez ure
Kamelar Radžu/Foto Zvone Šeruga
Radžu zna skozi življenje brez listkov s hladilnika. Še več: brati sploh ne zna. Tudi hladilnika nima. Po puščavi vodi kamele in turiste brez kakšnih posebnih jutranjih bojnih posvetov z ostalimi kamelarji. Ure nima. Ali pač: notranjo uro za lakoto, vročino in utrujenost.
In Radžu ni nikakršen zabušant. Ravno narobe: je primer uspešnega poslovneža. Štiriindvajsetletnik ima za seboj petnajst let delovne kamelarske dobe, od turistov se je naučil solidne angleščine in s pomočjo nekaj polen in ene posode zna pet dni pripravljati po tri obroke dnevno za sedem ljudi. Daleč naokoli ni človeka, ki bi znal nagonsko biti tako dober turistični delavec. Veliko ve o krajih, kjer hodi, skrbi za udobje in varnost svojih gostov, vedno je vljuden in prijazen. Če so turisti tečni, potrpi in se tolaži s tem, da bo lahko kasneje o njih pripovedoval duhovito-zlobne anekdote.
Papuja je iskal dva dni. Za novo kamelo bi moral dati svoj celoletni zaslužek. Bil je sicer zaskrbljen, znakov histerije pa ni kazal. Zaradi svoje mirne vztrajnosti je nazadnje ubežnika izsledil. Svoj lagodni odnos do časa in problemov bi Radžu lahko izkoristil za odličen posel: pomirjanje histeričnih zahodnjakov. Samo da se ne bi v procesu medkulturne izmenjave tudi on nazadnje ne navadil na listke s hladilnika …
Potovanje s kamelami, Radžestan/Foto Zvone Šeruga
