Vem, vem, ne da se vam spet poslušati o prihajajoči ekološki katastrofi, poleg tega niste čisto prepričani, da je res tako hudo. A če berete Avanturo, sklepam, da vam ni vseeno za ta svet in njegove lepote. Da ga radi raziskujete, v živo in ob zgodbah drugih, da ga radi občudujete. Svoj negativni vpliv na okolje sicer najlažje zmanjšamo tako, da se izognemo nepotrebnim nakupom in večkrat uporabimo stvari, ki jih že imamo, po načelu zmanjšaj, znova uporabi, recikliraj. In če se napovedi ekološke katastrofe na koncu izkažejo za veliko prostozidarsko zaroto, boste s tem pristopom vsaj privarčevali denar za naslednjo avanturo!
Potovanje je seveda že samo po sebi zelo dvolična dejavnost, saj z neodgovornim turizmom in letalskim prometom pogosto nehote uničujemo točno tisto, kar nas privlači. Po drugi strani pa je ravno turizem marsikdaj razlog, da se države sploh trudijo ohraniti svoje naravne čare. Te dni veliko razmišljam o tem, kako lahko poskrbimo, da pred in med potovanjem naš pozitivni vpliv odtehta negativnega.
Ekološki problemi so me že od nekdaj skrbeli, a na bolj abstrakten način, tako kot večino nas v razvitem svetu, kjer jih (še) ne občutimo na lastni koži. Do lani je bil moj življenjski in popotniški slog ekološko zaveden bolj naključno, ker sem pač vegetarijanka brez vozniškega izpita, ki se boji letenja in sovraži nakupovanje.
Potovanje je privilegij – privilegij denarja na računu, privilegij prostega časa, privilegij pravega potnega lista in fizične svobode.
Kaj se je spremenilo? Prvo polovico leta 2017 sem preživela v New Delhiju, najbolj onesnaženem mestu na svetu – oblak gostega smoga, ki ga prekrije vsako zimo, se vidi iz vesolja. Težko si je predstavljati življenje v svetu s strupenim zrakom, dokler nisi tam. Vidljivost se zmanjša na nekaj metrov, oči se solzijo in z vsakim vdihom imaš občutek, da te hoče mesto zadaviti. V Indiji zaradi onesnaženega zraka umre 620.000 ljudi na leto, in medtem ko si bogati sloj domove, šole in vrtce opremlja z dragimi čistilnimi napravami, je bil v mojem študentskem domu ta strupeni zrak vseprisoten. Kmalu sem razvila boleč kadilski kašelj, in čeprav so se proti marcu razmere rahlo izboljšale, sem se po petih mesecih vrnila v Ljubljano hvaležna za vsak vdih našega čudovito čistega mestnega zraka.
Jeseni sem spet odšla v Berlin. Nemci se imajo za zgledne ekologe, a so hkrati največji porabniki plastike v Evropi, kar je očitno že na vsakem oddelku s sadjem in zelenjavo. (Malo znani odlomek iz svetega pisma obljublja vsakomur, ki v trgovini kupi tisto kumaro v plastičnem ovoju, enosmerno vozovnico naravnost v sedmi krog pekla.) Temu plastificiranemu sadju sem se že od nekdaj izogibala, marca lani pa sem postala kar malo militantna v svojem boju proti plastiki. Takrat se je namreč po internetu razširil kratek videoposnetek potapljača v Indoneziji, ki pod vodo brede skozi juho plastičnih odpadkov. Posnetek je povzročil veliko ogorčenja in serijo člankov o globalnem problemu plastike, v meni pa tudi čudno mešanico obupa in nostalgije. Posnetek je namreč naredil moj kolega, Rich Horner, na enem mojih najljubših podvodnih igrišč. Pred leti sem preživela čudovito dolgo poletje na otoku Nusa Lembongan, kjer sem se učila za profesionalno potapljačico in cele dneve preživela pod vodo. Skupine potapljačev sem vodila po svojih najljubših kotičkih in uživala v močnih tokovih, ki objemajo otok in poskrbijo za zelo hitre in adrenalinske potope. Včasih pa ti tokovi s seboj prinesejo tudi plastiko od blizu in daleč, in to je Rich ujel na svoj posnetek:
Morje plastike, ki ga je posnel Richard Horner.
Čeprav imata tako Indija kot Indonezija veliko ekoloških problemov, nista niti Delhi niti »moj« otoček čisto sama kriva za svojo onesnaženost. Okoli obeh se stekajo močni tokovi, zračni in vodni, ki prinašajo smog in smeti od blizu in daleč. V zelo dobesednem smislu je to tudi naš smog, naša plastika.
In zakaj bi morali ravno mi spreminjati svoj način življenja, ko pa milijarde še naprej onesnažujejo po mili volji? Ta popularni manever prelaganja krivde ima preprost odgovor: ker lahko. Ker smo po veliki nezasluženi sreči del svetovnega prebivalstva, ki ni večno vklenjen v boj za obstanek in lahko občutno vplivamo na to, kako živimo svoje življenje. Res se lahko zdi kot sizifovo delo, a pustimo zdaj ob strani probleme neoliberalnega kapitalizma in si priznajmo, da kaj malega vseeno lahko postorimo. Potovanje je privilegij – privilegij denarja na računu, privilegij prostega časa, privilegij pravega potnega lista in fizične svobode. Najmanj, kar lahko naredimo v zameno za to, je, da pustimo za seboj čim manjšo sled.
***
Ta članek je bil objavljen v prvi številki revije Avantura leta 2019. Če bi radi kupili to številko revije, lahko to storite TU.