»Živjo, Aljaž! Končno se srečava!« sem s širokim nasmehom segla v roko Aljažu Anderletu, tako rekoč mojemu prvemu peresu Avanture. Prvemu ne le zato, kar je odličen pisec,ampak tudi zato, ker je bil decembra lani dejansko prvi, ki sem ga »zasnubila« za pisanje za Avanturo. In ker sva se takrat vse dogovorila po telefonu in mejlu, sem se sredi minulega tedna odpravila na mini ekspedicijo, v Domžale, kjer je imel v knjižnici »moj prvi avanturist« predavanje na isto temo kot reportažo za Avanturo: ledno plezanje.
Ko se je pred letom dni pričela moja avantura z Avanturo, sem se večkrat znašla za neznanem terenu. Na področju popotništva sem kar samozavestna, saj ima za sabo več kot 36-letno teorijo in prakso in sem precej na tekočem o tem, kdo je kdo na tem področju. O alpinizmu, plezanju, kolesarstvu, jadralnemu padalstvu, jadranju, kajtanju, turnem smučanju in še milijonu drugih adrenalinskih športnih možnosti pa imam bolj malo pojma. To sploh ni nobena katastrofa. Po svoje je še boljše, če se na novo, z nule, sicer brez znanja, ampak tudi brez predsodkov spoznaš z novo sceno. In spotoma spoznaš kup novih ljudi. Zanimivih, razgledanih, zabavnih, odštekanih, inspirativnih…
Za to, da sem sploh prišla do Aljaža Anderleta, sem morala prej spoznati par drugih ljudi. Pot do mojstra za ledno plezanje me je vodila prek navadnega plezanja. Za ogrevanje na portalu friko.si in v reviji Beta, ki žal ne izhaja več, kot velik vir informacij, pa tudi smeha. Moj prvi namen je bil za pisanje zasnubiti Jurija Ravnika, po Beti sodeč nadvse zabavnega pisca. On se je sicer izgovoril, da ima veliko dela (med drugim je treniral paraplezalce) in mi dal telefonsko od Klemna Premrla, češ da je on itak najbolj pravi ledni plezalec. Dalje, Premrl tega sicer ni zanimal, ampak se je izvil, da to počne skupaj z Aljažem Anderletom in da zna Aljaž itak boljše pisat. In tako sem prispela na cilj: do Anderletove telefonske številke.
In tako so se v mojem telefonu začele nabirati nove telefonske številke zanimivih ljudi in včasih, če sem imela srečo, še srečanja v živo. Grenlandski sopotnik Ivice Kostelića, biatlonec, smučar Miha Podgornik (dobro, spoznala sem ga kot mulca, ko je z mamo Ruth pri nas sadil rože), kočevski umetnik preživetja v naravi Miha Pogorelec (dobro, tudi njega in njegove amazonske podvige spremljam še vrsto let). Jure Daić, potapljač na dih, in ribič, ki prinese iz morja takšne ribe, da znoriš od zavisti. Matevž Gradišek, ki je bil najprej vnet za plezanje, zdaj mu je od tega ostalo postavljanje plezalnih sten, za užitek pa se raje posveča jadralnemu padalstvu. Matej Hartman, ki se hudo dobro spozna na tisto kolesarjenje, ki ni cestno, in ima v malem prstu tako vse o kolesih, pa še več o kolesarskih turah, najraje hrvaških in bosanskih, pa še dobro piše in fotografira. Za bonus sem spoznala še njegovo Živo, tudi športno vneto.
Novi obrazi so se seveda pojavili tudi v oddelku popotništva: tako mlade sile, kot je Hana Urank, ki je (bila) vodnica pasjih vpreg na Laponskem, Maja Novak, ki poletja preživlja na jahtah, delovno seveda, pa Aleksandra Hafner, ki je bila prostovoljka v zatočišču za slone. Da ne govorimo o Maji Sajovic, po poklicu padalki, ki se za dopust z možem in otrokoma napoka na kolesa in raziskuje Azijo (in zna nato družinske dogodivščine zelo dobro opisati). In poseben užitek je bilo sestajanje s starimi popotniškimi prdci, od Tofa, ki se je z mopedom odpeljal do Grenlandije v davnih šestdesetih letih, Borutom Šrajem, prvim slovenskim hipijem v Indiji, Darjo Lovšin, ki je z avtoštopom prišla do Irana in Sirije, Tonetom Škarjo, ki je vodil slavne slovenske himalajske odprave… Spoznala sem tudi Mateja Dolenca, ki je povedal, da na svoji poti proti vzhodu ni nikoli prišel dlje kot do Istanbula, bi pa imel vseeno kaj zanimivega napisati o svojih mladostnih vandranjih po svetu. Kar pa se poti proti vzhodu tiče, tudi Marka Prpiča sem že nagovorila, da bi povedal, kako je njemu potovanje v Afganistan spremenilo življenje. In ko smo pri Afganistanu, v igro pride Mare Lakovič, ki ima iz te države čudovite portrete in zagotovo zanimive zgodbe. In kar se zgodb tiče, sem šla na predavanje Jureta Noča 1 liter šnopca za 16 kilogramov polenovk. Noč je o smučariji na Norveškem v polarnem krogu pripovedoval res zabavno, kar pa se fotografij tiče, moram takoj stopiti v kontakt z nekim drugim članom njihove odprave, Mirom Podgorškom.
In vse to je šele prvo leto! Koliko zanimivih ljudi bo še treba spoznati v novem!