Naravovarstvenik Rok Rozman je te dni v prvih bojnih vrstah. Kot vedno v boju za čisto vodo in zato tokrat v boju proti amandmaju na Zakon o ohranjanju narave, ki sta ga vložila Minister za okolje in SNS in o katerem bodo odločali jutri na seji Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor.
Rok Rozman, kajakaš, vizionar, neomajni borec za ohranjanje balkanskih rek, naravovarstveni rokenroler, je lani za poletno Avanturo v pogovoru z Manco Ogrin spregovoril o gibanju za ohranitev balkanskih rek. Pa še o najboljši ekipi na svetu in strahu pred višino.
Rok Rozman je bil dolga leta zapisan hokeju, se pri šestnajstih sprl s trenerjem in iz golega kljubovanja začel trenirati veslanje. A to ni dolgoročno potešilo nemira v njem, ki se je izkristaliziral šele ob hudi poškodbi hrbta, ko je spoznal, da tekmovalnost in egoizem ne peljeta v pravo smer, zato se je posvetil študiju biologije, veslaški čoln zamenjal za kajak in – začel se je rokenrol. Neutrudno iskanje divjih rek, lepih razgledov in ljudi, ki jim dojemanje sveta še ni pokvaril izprijeni kapitalizem, kakor pravi.
V vsakem naključju je ključ, tudi v rojstvu projekta za ohranitev zadnjih prvobitnih evropskih rek Balkan Rivers Tour, za katerega je prejel mednarodno nagrado zlato veslo in – kar je najpomembnejše – z ekipo ustavil gradnjo več jezov na balkanskih rekah za potrebe hidroelektrarn. Danes največja akcija za zaščito rek v Evropi, ki v svoji četrti izvedbi ravno v teh dneh gostuje v Posočju, je prerasla v gibanje Balkan River Defence, kajti Rozman verjame v aktivizem, ne v kampanje! V dejanja in ne le besede, čeprav je tudi z njimi sila spreten.
Rok Rozman, oče akcije Balkan Rivers Tour
Bi si v najdrznejših sanjah lahko predstavljal, da bo iz s črto označene poti veslanja po Balkanu, ki je bila odgovor nekonstruktivnosti naravovarstvenikov, zrasla največja akcija za ohranitev rek v zgodovini Evrope? Da boš za sabo potegnil 500 veslačev in 1500 aktivistov in z ekipo ustavil gradnjo šestih jezov?
Sicer sem kar sanjač in to so bile neke divje sanje, priznam, ampak realno je bilo komaj verjetno, da bi se res zgodilo, zato smo bili zelo presenečeni. Ko smo šli s kombijem spomladi 2016 na pot, nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. A ko smo videli vse te ljudi – že prvi dan v Bohinju –, nam je dalo misliti, potem pa se je samo še širilo. Če danes pomislim, ko je od tega že več kot štiri leta in se še vedno dogaja tako na polno, je kar sanjsko.
Naravovarstvo si širši javnosti predstavil kot nekaj zabavnega, kot rokenrol, kakor praviš. Nora ekipa entuziastov se vas bojuje za pravico rek, živali, za domačine, ki jih nihče noče slišati. Kaj vas tako neutrudno žene naprej?
Vse našteto, od podobnih akcij pa se morda razlikujemo, da ne skrivamo, da se imamo fajn. Če trdo delaš, potem še trdo žuraj, da se uravnoteži. Redko se vidi, koliko je dela v ozadju, saj bolj objavljamo fotografije, kako se imamo fajn in se smejimo, ne pa, kako smo ure in ure za računalnikom in se tolčemo po glavi, da živimo bolj kot ne v šotorih in da je kdaj tudi težko. Tega, da je težko, smo že vsi siti, zato se osredotočamo na to, kar je dobro, pa nas bo vedno več.
Vztrajamo, ker vidimo, da res pomagamo domačinom. Ko prideš v Bosno, Romunijo, vidiš, da si pomagal domačinom, ne da smo mi pogruntali nekaj svojega. Če so se pet, šest let močno trudili in malo dosegli, ker jih nihče ni poslušal, potem pa mi pridemo tja za teden dni, skupaj naredimo »galamo« po navodilih domačinov in nam zaradi tega uspe ustaviti gradnjo jezu, je pa najlepše. Seveda delamo to tudi zaradi rib in polžkov, ampak če bi govorili le o tem, bi imeli na akcijah pet ljudi, če pa pomagamo sočloveku, si lahko to vsak vzame k srcu, ne le biologi. Pomembno je, da pomagamo ljudem, saj rek ne potrebujejo le ribe, ampak tudi ljudje, da lahko kakovostno živimo.
Ravno zaradi spontanosti in pristnosti se mi zdi, da vas ljudje vzamejo za svoje in vam odprejo svoja vrata.
Premajhen sem bil, da bi se sam spomnil Jugoslavije, a velikokrat so mi razlagali o bratstvu, o tej ideji, in ko pridemo tja dol, je še danes slišati: Brate! S tistimi, s katerimi se poznamo že leta, je pa tako, kot da bi prišel k svoji družini. Tako teče verjetno zato, ker je spontano, ni zaigrano, ni projekt, pri katerem bi se vnaprej dogovorili, kako bo potekalo, naredimo po balkansko in gre.
Poudarjaš in ves čas dokazujete, da edino s pozitivo lahko premagamo negativo in pohlep. Kako zahtevno pa je podiranje jezov v glavah ljudi?
Najzahtevnejše, a hkrati najpomembnejše. Dokler se ljudje ne bodo zavedali, da jezovi niso najboljša rešitev, da niso zelena energija, da za povrh sploh niso potrebni, ker te elektrike ne potrebujemo toliko, se ne bo nič spremenimo. Lahko se ustavi kakšen projekt na pravni ravni, ampak na dolgi rok ne bo uspelo, če se bomo borili za enega po enega od 2700 jezov. Nikogar ne prepričujemo, zgolj dajemo na voljo podatke in dejstva, po katerih lahko ljudje sami presodijo, a je to dobro ali ne. Ne maram vsiljevati svojega mnenja, to počnejo hidrologi, ki imajo milijone na računu in naredijo kampanjo, da je jez najboljša možnost, prepričujejo otroke, starejše, vse mogoče in na koncu jim uspe. Ampak to ni to! Če nam bo uspelo ljudem dati pravi podatke, da sami sestavijo zgodbo, bomo res lahko ustvarili gibanje, da se bo dojemanje tega problema v družbi spremenilo.
Bo držalo, da za vsakim uspešnim vodjem stoji dobra ekipa?
Ne vem, kakšno značajsko lastnost imam, da se vedno zaženem kot svinja v buče in ves utrujen obležim, pa naj bo šport ali tole, saj se mi ves čas ponavlja. Lani me je popolnoma sesulo, najprej z izgorelostjo in potem še z borelijo, in takrat je postalo jasno, da sam ne bom zmogel.
Naravovarstvo je precej kompleksno, najprej branjenje neke ideologije, po drugi strani pa moraš tudi od nečesa živeti. Prijatelje sem poprosil, da mi pomagajo, ker ne morem več, in tako se je zbrala ekipa. Tudi za prvi tour se je naša ekipa za film Nepoškodovane, ki zmaguje na vseh mogočih festivalih in vsi mislijo, da smo imeli zanj scenarij, našla v zadnjem tednu, sedem dni pred začetkom poti še nisem imel snemalcev in fotografov. Morda je ravno spontanost ključna, da so se odločili to podpreti tudi tisti, ki niso kajakaši ali biologi, ker so videli, da ima dober namen. Zato ima ta zgodba takšno širino in se ekipa razvija v pravo smer. Zagotovo imam najboljšo ekipo na svetu, res pa ne bi mogli biti bolj različni … in se ves čas režimo drug drugemu. Če se bo kdaj komu kaj zgodilo, se mu bo zato, ker bo od smeha padel v kakšen jarek.
Zanimivo se mi zdi, da je iz veslanja, športa, ki ga v resnici nisi nikoli zares maral, ampak je bil nadaljevanje hokejske zgodbe, zrasla tvoja največja življenjska strast.
Veslanje kot šport je zame en sam dolgčas. Saj razumem, da je komu všeč, ampak vzvratno po mirni vodi ni ravno užitek, razen če si mazohist. Bil sem mlad in nor in hotel sem olimpijsko kolajno, pa je na koncu na srečo nisem dobil, ker bi se verjetno vse zgodilo drugače. Ampak to nima nobene povezave s kajakom, razen vode. Zaradi veslanja nisem mogel kajakirati, ker nam trener ni dovolil, in sem na skrivaj hodil na Savo Bohinjko. Sem pa zaradi veslanja videl sto in eno akumulacijo po vsem svetu, kjer smo imeli priprave, treninge in tekme, ter se naučil biti skrajno vztrajen.
Kako si se po vseh teh letih treningov, urnikov, podrejanja in vsega, kar vrhunski šport zahteva, počutil, ko si čez noč postal gospodar svojega časa?
No, saj sem že prej vas čas malo goljufal. Nisem se najbolj držal trenerjevih navodil, kaj moramo jesti in kdaj moramo iti spat. Ni se mi zdelo vredno vreči stran mladost. Vedel sem, da lahko grem žurat in bom še vedno zjutraj prišel na trening. Do kakšnega osemnajstega, dvajsetega leta to gre, zdaj pa zagotovo ne bi šlo. Ko se je to končalo, sem imel čas dokončati šolo, veslati naokrog, spoznavati dežele, ki ti dajo malo širine uma, da dojameš kakšno težavo, ki je drugače še opazil ne bi.
Ni paradoks, da moramo včasih na drug konec sveta, da vidimo, za kaj se moramo bojevati pred domačim pragom? Pred leti si hotel na naravovarstveno akcijo v Peru, pa si odkril sliko z 2700 načrtovanimi jezovi na Balkanu in ostal doma.
Navadno ne vidimo tega, kar imamo pred nosom, če gremo naokoli, pa zagledamo stvari z distance. Ko si v tuji državi, ni tisoč in ene motnje kot doma in imaš več časa opazovati, kako stvari tečejo. Ko prideš domov, pa vidiš, da je tu kdaj še slabše.
Kje vse si veslal za svojo dušo in kam bi se želel vrniti?
Nisem prav veliko veslal za svojo dušo. Bil sem na Tasmaniji, v Čilu in Argentini, pa po Evropi, kjer je nekaj vrhunskih destinacij, recimo Korzika in ves Balkan, malo sem veslal v Kanadi, zelo rad bi šel še v Azijo, kakšen Nepal, ali bolj na sever, Rusi imajo neverjetne reke, še divje. Idej in načrtov je dovolj, bolj nas mučijo čas in sredstva, a bomo tudi to našli.
Kam bi napotil kajakaškega navdušenca začetnika in kam izkušenega iskalca izzivov na brzicah?
Saj je malo klišejsko, a na Sočo, kajti bolj ko veslaš po svetu, bolj ugotavljaš, da ima Soča vse – od odsekov za popolnega začetnika do najtežjih v ta veliki soteski, kjer se še kajakaši iz svetovnega vrha nehajo smejati, se zresnijo, kajti če gre kaj narobe, so posledice lahko katastrofalne. Tako neverjetno lep odsek reke je, da ga je treba doživeti. Ima pa Balkan res ogromno rek, tako za začetnike kot resne kajakaše. Po Balkanu se s kajakom klatim že deset let, pa se mi zdi, kot da sem le malo popraskal po površini. Veliko je še za odkriti, sploh majhnih rek, ki jih še ne poznam.
Veslal si po vsem svetu, a menda še vedno z največjim veseljem pelješ začetnika na Savo in potem na burek v Radovljico.
To pa itak! To smo Gorenjci, čeprav sem zdaj na Soči, mi je še vedno domača reka Sava. Kajakirati smo se učili na Dolinki in potem šli na Bohinjko, ki je težja, vmes pa na burek v Radovljico in liter jogurta. Če kdo pride sem na Gorenjsko, še vedno naredimo enako.
Katero od svojih dogodivščin bi lahko uvrstil v kategorijo »saj ni res, pa je«?
Po moje večino. Kajti to, kar se nam dogaja, je res adijo pamet. Dostikrat imamo več sreče kot pameti, a ne izkoriščamo tega, ker bi šlo hitro kaj narobe. To smo poskušali razložiti Benu, Avstralcu, s katerim smo bili skupaj na reki Franklin in se nam je pridružil na touru. Ni mu bilo jasno, kako nam uspe vse organizirati, pa smo rekli, da se včasih kaj kar poklopi. Hoteli smo mu prevesti pregovor, da ima neumen kmet debel krompir, ker to najbolje opiše dogajanje. Takoj ko vse načrtuješ, uničiš možnost za spontanost in naključja, ki so najpomembnejša v življenju.
Kaj je za nekoga, kot si ti, sploh avantura?
Natanko to! Zame je avantura nekam iti brez načrta. Zato me tako skrbi, ko gledam te moderne avanturiste, ki gredo s telefonom v rokah na svetovne avanture, v bistvu pa za dva meseca vnaprej vedo, kje bodo, kaj bodo jedli in kako bodo spali. To ni avantura, to je izlet! Avanturo lahko imaš, če greš z nahrbtnikom brez spalke peš iz Kobarida do Tolmina, ker se moraš znajti in uporabljati glavo.
Kako pa ti potuješ?
Zdaj nisem več star dvajset let in tudi jaz že kdaj vse, kar potrebujem, napakiram v nahrbtnik in tudi malo pogledam, kam bom šel. Ponavadi sicer vemo le, v katero državo gremo, pa se tam naprej pogovarjamo. Vedno najdeš domačina, ki bo kaj vedel. Ko sva bila recimo z Žanom v Čilu, sva šla tja na horuk. Žan je imel na koščku toaletnega papirja napisana imena rek, po katerih bova veslala. Jaz niti približno nisem vedel, kje so, on pa tudi približno ni vedel, da je Čile dolg pet tisoč kilometrov, in je rekel, da jih bova že našla. Na koncu je bilo ravno zato najbolje! Tam sva srečevala ljudi, ki so vsi imeli neke knjižice in so ves čas gledali vanje, pa sva le nekoga vprašala, kaj je to, in nama je povedal, da je Lonely Planet, kjer imaš vse informacije. Ko sva ga pogledala, sva ugotovila, da za optimalen dopust greš v kraje, ki niso omenjeni v tej knjigi, in bo dobro!
Ravno stava s kolegom Žanom, da bosta preveslala slap, višji od 20 metrov, ti je življenje postavila na glavo. V Čilu si spoznal Avstralca Bena Webba, ki se je bojeval proti zajezitvi izvira reke Amazonke. Njega je navdihnila Slovenka Anka, ki se je v osemdesetih letih na Tasmaniji zavzemala za ohranitev divje reke Franklin, Ben tebe … in med snemanjem filma Nepoškodovane sta skupaj obiskala gospo Anko. To je bilo res ganljivo srečanje sorodnih duš.
To je bil zagotovo najboljši obisk v mojem življenju! Imeli smo se tako dobro! Anka je bila res bolna, in ko smo prišli, je bilo videti, da bomo lahko pri njej kakšnih petnajst, dvajset minut, da je ne bi preveč mučili, ker je bila res v bolečinah. Na koncu smo bili tam pet ur in zadnjo uro je hčerka šla nekaj iskat v trgovino, Anka pa vstala iz postelje, potem ko je dva meseca ležala, in rekla: Fantje, pojdite ven, nekaj vam bom pokazala! Sedla je na skuter in naredila tak krog, da bi kmalu padla na bok. Pokali smo od smeha! Res jo je bilo lepo spoznati.
Kako pa se je bilo potem s kajakom spustiti po reki Franklin ob zavedanju, da je nekdo v preteklosti dosegel to, za kar se vi zdaj bojujete nekje drugje?
Super je bilo, to smo vsi potrebovali. Stalni boj proti nečemu oziroma za nekaj ti vzame veliko energije, zato je včasih dobro iti nekam, kjer jim je že uspelo, in se naužiti te energije. Ljudje, ki so se včasih tepli z naravovarstveniki, imajo danes službe kot varuhi v narodnem parku, mesto, ki je bilo temačen industrijski kraj, je danes turistični biser. Vsak ima nekaj malega od ljudi, ki z vsega sveta hodimo občudovat to prelepo reko. Imeli smo tudi srečo, da je bil z nami na vodi odličen kajakaš, Avstralec. Njegov oče je bil jamar in geolog in v takratne proteste se je priključil z napihljivo blazino za na morje, ker ni imel čolna. Po reki – to je štirica, petica, težka reka – je z blazino potoval po toku navzgor in našel jamo z arheološkimi ostanki, ki so se izkazali za najstarejši človeški artefakt na južni polobli. Zaradi te jame so razglasili Unescovo območje, kar je bilo ključno, da so reko zavarovali.
Start v Bohinju: Zgodba Balkan Rivers Toura 1 v večkrat nagrajenem dokumentarnem filmu Nepoškodovane. /Foto Matic Oblak
Druga pomembna ženska v tvoji zgodbi je tvoja boljša polovica Carmen, prav tako kajakašica, tudi mojstrica pisane besede. Kakšne svetove ona odpira tebi in kakšne ti njej?
To je zanimivo, videti je, da sva si zelo podobna, v resnici pa sva zelo različna, tako da se oba učiva drug od drugega, kar je res lepo. Puščava si veliko svobode, prosto pot, in se kdaj smejiva drug drugemu, ko vidiš, da to ne bo šlo, a sva trmasta in se nočeva vnaprej omejevati. Lepo je tudi videti, kako Carmen napreduje pri pisanju in kako je našo zgodbo in problematiko predstavila svetu.
Letos sta se naužila zime v Kanadi na veslaško-smučarski odpravi. Povej kaj več o tem. Kam sta šla, zakaj, kako?
To je spet ta zgodba, družbena omrežja. Vsi smo enaki, tam objavljamo samo, kako se imamo fajn. Že pol leta mi vsi pravijo: Uau, kako je bilo zakon v Kanadi! V bistvu naju je prva dva meseca zeblo kot mačka, ker nisva imela denarja, da bi bila kje pod streho, in sva kupila 44 let star avtodom, ki je zamakal na vseh koncih. Ko si se ponoči zbudil, ti je po glavi teklo in notri je bila ničla ali minus. Malo je bilo treba potrpeti, da sva vse uredila, in končno je nehalo deževati, potem je bilo pa dobro. Šli smo na odpravo s pack rafti in smučmi, ravno to je avantura! Ves pohod smo bili v dosegu telefonskega signala, kar je v Kanadi redkost, a mi bebci tega nismo vedeli, pa še malo načrtno smo pozabili satelitski telefon, čeprav bi tam lahko šlo kaj narobe. Bili smo največ 50, 60 kilometrov od civilizacije, a ker smo vse pustili doma in vzeli s seboj le zemljevid, natisnjen na papir, je bila to čista dogodivščina! Tam se moraš znajti z znanjem, ne pa z GPS-om, tako da je bilo prav dobro. Nas je pa res zeblo.
Zakaj ne bi čolna nesel na vrh zasnežene gore, če ga lahko? Zakaj ne bi spal v ribiški in smučarski opremi, da ne bi zmrznil? In zakaj ne bi vmes še prepeval in se zabaval?
Dostikrat me kdo vpraša, zakaj. Ne vem, zakaj pa ne? Saj ni treba vsega razložiti. Nekoč nam je profesor na fakulteti na biologiji rekel: Poglejte, mladina, DNK je tako kompleksna molekula, da nam nikoli ne bo jasna, čeprav mislimo, da nam je. Naj nam bo jasno vsaj to, da če je tako kompleksna in določa toliko lastnosti, jo je pametno uporabljati. Uporabljaš pa jo tako, da greš ven in te kdaj zebe, pa da kdaj pomisliš, kje si boš našel hrano. Ne uporabljaš je, če sediš doma in gledaš televizijo, nismo narejeni za to.
Kako dobro ti gre od rok preživetje v naravi?
Ribe lovim že od malega, tako da kakšno tudi ujamem, včasih sem streljal z lokom, ampak česa resnega z lokom še nisem ulovil, in na fakulteti smo imeli veliko botanike. Ob reki je preprosto preživeti, v primerjavi z alpinisti smo zelo razvajeni, greš na kajakaško odpravo in boš vedno našel hrano. Na vrhu gore je malo težje.
Diplomiral si iz biologije, vpisal magisterij iz ekologije, na poti pa si večino časa sociolog. Kako te po svetu vodi ta občutek za naravo in ljudi?
Magisterij iz ekologije in biodiverzitete še vedno ni dokončan, pred prvim Balkan Rivers Tourom je obstal na 62. strani in po štirih letih je še vedno tam. Ves čas sem mislil, da je naravovarstvo biologija, pa vidiš, da je sociologija, ker se ljudje dogovorijo, ali bodo nekaj rešili, in ne žabe. Pomembno je, da razumeš družbo in procese v njej.
Rok Rozman, naravovarstvenik/Foto Jan Pirnat
Pomembno je, da pomagamo ljudem, saj rek ne potrebujejo le ribe, ampak tudi ljudje.
Kako močno te žene sla po raziskovanju neznanega, pomešana še z osebnim izzivom?
Močno. A ne v tem evropejskem, neokolonialističnem smislu, da bomo našli nekaj in bomo glavni – ne, meni je lepo raziskovati. Lahko greš po dolini Soče raziskovat stranske dolinice in je neverjetno! Fajn je raziskovati, ker smo ljudje živali, ki rade spoznavajo svoj teren, to imamo v sebi.
Se bolj domače počutiš ob vodi ali na snegu?
Po moje bolj ob vodi. Na snegu je fajn, a se ob vodi počutim bolj domače in varno.
Menda ti je zelo ljuba tudi Patagonija. Zakaj?
Patagonija ima veliko skupnega z Balkanom. To je nerazviti jug s pastirji, kjer je še doma zdrava pamet. Tako kot Balkan hočejo Patagonijo izrabiti in uničiti korporacije, ljudje, ki še vedo, kaj pomeni prava kakovost življenja, pa skočijo v zrak in se upirajo. Imata tudi podoben melos, sicer v Patagoniji nimajo kave, imajo pa mate in vzamejo si čas za sočloveka.
Si zagovornik prvega skoka in ne prvega koraka, saj se pri koraku lahko obrneš, pri skoku pa se ne moreš. Očitno tako tudi premaguješ strahove. Kako naj si sicer razlagamo tvojo odločitev, da se s strahom z višino soočiš z jadralnim padalstvom?
Po moje to izhaja iz lenobe, kot vsi dobri izumi in pogruntavščine. Če te je strah nečesa oziroma ne veš, kako se boš za nekaj odločil, je verjetno to mogoče rešiti tako, da vse načrtuješ in si urediš neko kontrolirano okolje. Ali pa si rečeš: Jebi ga! Vržem se dol in bomo videli, kaj bo! Na koncu je to bolje, saj porabiš manj energije in časa. Ne moreš se obrniti – ko si enkrat odrinil, si odrinil.
Menda je naslednje na seznamu športno plezanje …
U, plezam že dolgo, a ne sme biti več kot en raztežaj, zato temu ne rečem plezanje, to je bolj poigravanje. V drugem raztežaju mi začnejo kolena plesati, ker me je strah višine, čeprav je po skoku s padalom malce bolje. Ves čas sem si želel biti alpinist in sem tiščal in tiščal in imel nekaj neprijetnih izkušenj, ko se je za las izšlo, nato sem se malo umiril. Morda pa na stara leta …
Muharjenje je tisti bolj umirjeni antipod kajakaštva na divjih vodah?
Kdaj niti ni toliko umirjen, ker hodiš in plezaš po skalah in iščeš ribe. Se mi zdi, da lepo spoznaš oboje – v kajaku spoznaš reko in kaj voda dela, ko imaš v rokah palico, sploh če si muhico sam naredil, pa se ta krog sklene, ker se povežeš še z ribo.
Praviš, da je tvoja življenjska filozofija: pojdi s tokom. Pa se mi zdi, da večino časa plavaš proti toku.
Če boš vsem rekel, pojdi proti toku, bodo narobe razumeli. Pojdi s tokom v smislu, da greš tja, kamor te življenje usmeri, ne pa iti s tokom v smislu, kamor gredo vsi in kamor je najlažje, saj čredni nagon ne pripelje v pravo smer. Tako da s tokom, ker življenje pokaže, kje naj bi bil, proti toku pa takrat, ko greš proti nečemu, kar ni dobro.
Glasen NE jezovom na divjih balkanskih rekah./Foto Jan Pirnat
Info
Rok Rozman je idejni vodja slovenske akcije Balkan Rivers Tour, v kateri aktivisti z veslanjem po balkanskih rekah javnost ozaveščajo o uničevanju okolja zaradi zajezitev rek ob gradnji hidroelektrarn. S pobudo ohranjanja prosto tekočih rek v Evropi jim je že uspelo ustaviti gradnjo sedmih jezov v regiji. Lanska akcija je bila četrta po vrsti. O akciji so posneli tudi film Nepoškodovane
