Potovanje z otroki
Glede na to, da Kaja že skoraj deset let ne živi več doma in da me je Grega že zdavnaj prerasel tako in drugače, ni čudno, da stežka zračunam, kdaj sva bila z Zvonetoma s takrat petletnim Gregom in 11-letno Kajo na potovanju okoli sveta. Zdaj sem naletela na staro objavo v Nedelu, kjer je jasno zapisan datum odhoda na pot: 17.6. 2001.
Spomnim se, kot da bi bilo včeraj …
Avion, ki vleče črto
»Mami, a gremo kmalu v Afriko?« je zadnje dva, tri tedne vsak večer spraševal Grega. Za že-skoraj-petletnika, ki ga od vsega v življenju najbolj zanimajo pištole, vlaki in kakav, je Afrika pojem potovanja. Navsezadnje njegov oči tja hodi v službo! Ampak potem se kmalu popravi: »No, v Azijo, z avionom, ki vleče črto, in s transibirsko!« Kako si takšen fant predstavlja potovanje – tisočkilometrske razdalje, mesece in mesece stran od doma – mi ni čisto jasno. Vsekakor pa ga je zagrabila strahotna potovalna mrzlica. Zvečer ne more zaspati, v svoj nahrbtniček je že zdavnaj pripravil igrače in skrbi ga, kaj se bo dogajalo s tistimi, ki bodo ostale same doma.
Kajo je začelo zvijati po želodcu šele teden dni pred odhodom. Resnici na ljubo: še pred mesecem dni se odhoda od doma sploh ni veselila. Že-skoraj-enajstletnica ima pač svoje načrte v življenju: kup sošolk in prijateljic ter Kazino. Prejšnji mesec je bila njena pionirska plesna skupina druga v stepu in tretja v show plesu.
»Ne bom mogla na svetovno prvenstvo z njimi,« ji je šlo na jok. Zdaj pa so plesni copati spravljeni v omari in Kaja ure in ure pikolovsko pripravlja svoj nahrbtnik:
»Mami, a naj vzamem s sabo tudi tole modro majčko? Misliš, da gre zraven k zelenim hlačam?«
Kaji in Gregcu je bilo to potovanje usojeno tisti hip, ko sta za očeta dobila nekoga, ki si je potovanja izbral za svoj dosmrtni poklic, in mamo, ki komaj čaka, da lahko odloži svoje modne službene obleke in pomeri, ali so ji potovalne kavbojke še prav. Kaja je pri petih letih v slabem letu dni prišla okoli sveta. Potem se je rodil Grega in čakali smo, da doseže pravo potovalno starost – pet let. Pred letom dni se je prižgala zelena luč: spet gremo na pot.
Kam? In kam ne?
Kam? Vsak je imel kakšno svojo idejo. Za Grega je Afrika »zakon«, Kaja bi šla spet na Fidži, Zvoneta na zemljevidu sveta najbolj zanimajo kraji, kjer živijo domorodska plemena, jaz bi končno rada videla Tahiti.
Tahiti je najprej odpadel. Predrago. Preodročno. Naslednji je iz potovalnih načrtov izginil ves Pacifik. Izbojevala sem si Novo Zelandijo. Afrika je večidel prenaporna za potovanje z otroki. »Bomo pa šli enkrat posebej v Namibijo,« je Gregcu obljubljal Zvone. Nazadnje je s seznama želja odpadel še Tibet. »Pazite, Lhasa je na višini 4200, marsikateri prelaz pa na 5000 metrov. Pa še hudo deževno je julija,« nam je svetoval fotograf Matjaž Krivic, ki je to deželo že temeljito obdelal. Pozabiti Tibet je bilo težko – še zlasti kopensko potovanje do Nepala – ampak kampiranje v mrazu in dežju ne zveni preveč zabavno, za otroke sploh ne; kaj šele, da bi tvegali, da kateri od njiju dobi višinsko bolezen.
Črta na zemljevidu je narisana!
Nazadnje nam je uspelo narisati črto: Najprej s transibirsko železnico, postanek v Rusiji in Mongoliji; nato do Pekinga. Namesto Tibeta pot ob njegovem vzhodnem robu, kjer na nižji višini in v izjemno lepi pokrajini prav tako živijo Tibetanci in še mnoga druga nekitajska ljudstva. Do naslednje velikega potovalnega zalogaja, Indonezije, se bomo prebili prek Laosa – računamo, da bomo takrat že utrjeni potniki in bomo brez večjih težav zmogli vožnjo z lokalnimi avtobusi po razritih poteh – in Tajske, od koder bomo leteli na Bali. Ta naj bi bil samo kratka postaja, nato se nameravamo lotiti zanimivih otočkov vzhodno od njega in Irian Džaje. Nova Zelandija je ostala v programu, od tam pa se bomo obrnili nazaj proti domu; najprej bomo leteli v Nepal – v upanju, da pokol kraljeve družine ne bo popolnoma spravil s tira te čudovite dežele – za konec pa bomo šli v indijski Radžestan, v puščavo jahat kamele in v (nekoč) slavno Goo pričakat božič in novo leto.
Družina Šeruga v Namibiji
Dvesto sedem dni Mama učiteljica
»Dvesto sedem dni!« je Zvone zadovoljno preštel dneve od poleta za Moskvo – letalo se je izkazalo za boljšo in ne dosti dražjo možnost od vlaka, ki tako ali tako odide iz Ljubljane ob nečloveški uri, dveh zjutraj – do 7. januarja, prvega prostega termina za polet iz Bombaja.
»Štiri mesece bom manjkala v šoli!« je ugotovila Kaja, tokrat že s sledjo zadovoljstva v glasu. Še lani ji to, da bo manjkala v šoli, sploh ni bilo všeč. A težava se je rešila sama od sebe: potem ko je ugotovila, da bi vsaka sošolka takoj zamenjala z njo, ji je vse skupaj začelo ugajati.
Šola na poti bo. Predmeta sicer samo dva, matematika in angleščina, učiteljica ena, mama. Pisanje dnevnika bo pač vaja v slovenščini. Zato pa bo več učenja po vrnitvi domov, ko bo pri vseh predmetih vprašana za nazaj.
Medtem ko se je Zvone ubadal z vizumi, letalskimi vozovnicami in, jasno, financami – kombinacija sponzorjev, honorarjev, prihrankov in bančnega limita da 25 tisoč dolarjev, kar ravno zadošča za novo snemalno kamero in Azijo, kjer se da z bivanjem v poceni hotelih in domačo hrano preživeti z nekaj tisoč tolarji na dan – so bile tako imenovane študijske priprave na pot moja skrb: vodniki, spremljanje dogodkov v deželah, kjer bomo potovali, iskanje zelo posebnih informacij: Kaj lahko počnemo ob Bajkalskem jezeru? Je res, da je tam mogoče najti šamane? Se laoški vizum dobi v Pekingu? Kje kaj piše o zgodovini turizma na Baliju? Bi v Katmanduju lahko prišli do deklice boginje Kumari?
Kakšna je temperatura v Irkutsku?
»Pusti jo! Njo zdaj zanima samo še temperatura v Irkutsku!« se je smejala sodelavka nedelovka, ko je beseda nanesla na ljubljanski vrh Putin-Bush. Zares, zadnje tedne sem si skoraj vsak dan na internetu poiskala temperaturo za Irkutsk. Pa tudi za Ulan Bator. Pa petdnevno vremensko napoved.
Internet je v popotniški informatiki poskrbel za pravo revolucijo. Na njem je na voljo uporabnih podatkov v skoraj neprebavljivih količinah. Poceni letalske vozovnice. Rezervacije najcenejših hotelov. Elektronski vodniki. Popotniški dnevniki. Klepetalnice za izmenjavo popotniških informacij. Celo v Ulan Batorju sta dve kibernetski kavarni; v Bangkoku in na Baliju jih je na stotine. In kje so časi, ko smo iz Azije klicali domov samo enkrat v letu. Zdaj so v popotniških nahrbtnikih mobilniki, pošta domov je elektronska.
Ne zveni preveč romantično. Prijemlje me nostalgija za časi, ko smo potovali za svojim nosom, ko je bil nakup najbolj navadne avtobusne karte enodnevni projekt. Na živce mi gre, ker imam občutek, da o transibirskem vlaku vem že vse, še preden smo sedli nanj. Ali pa je potovanje vendarle še vedno tisti enkratni, neponovljivi film, ki se vsakemu odvrti drugače, in nas na poti čakajo nepredvidljivosti, ki se jih ne more domisliti noben računalniški um?
Bomo videli. In o tem seveda pisali.
Žaganje zobnih ščetk
Sreda zvečer: kup prtljage v dnevni sobi je impresiven. Kupčki oblačil in knjig so rasli po stanovanju več dni skupaj, zdaj je napočila ura resnice: bomo zmogli na svojih plečih odnesti vse naše spalne vreče, spodnje perilo, knjige, fotoaparate, tampone, barvice in še drugih petsto deset stvari? Pride trenutek, ko se moramo lotiti žaganja ročev zobnih ščetk. Gre sicer za prispodobo, kajti zobne ščetke smo kupili zložljive. Brez česa lahko shajamo? Je torbica z zdravili prevelika? Večinoma so po svetu za prvim vogalom dobri zdravniki in založene lekarne, vendar je prva pomoč za boljši občutek nujna. Ali Kaja res potrebuje pet majic? Grega, a pustiš doma tale velik tovornjak? Res potrebujemo za tri dni do Irkutska toliko hrane, mogoče je hrana na transsibircu že postala prebavljiva?
Nazadnje je vse zbasano v treh velikih nahrbtnikih, enem srednjem in enem malem: dve službi, naša kuhinja, spalnica, kopalnica in knjižnica, Kajina šola in Gregčevo igrišče. Naš dom za prihodnjih sedem mesecev je pripravljen.