To kolumno pišem s terena, zavita v spalno vrečo v majhnem šotoru sredi gozda, po katerem, upam, ne lomastijo lačni medvedi.
Potovanje po teh krajih je bilo na mojem seznamu želja, skoraj odkar pomnim. Privlačili so me njihova fascinantna zgodovina, bogata in raznolika kultura, gorovja in planine komaj lučaj stran od peščenih plaž svetovnega kalibra, prijazne cene in še prijaznejši ljudje. In najboljše? Do tja se pride brez duhomorne papirologije in čakalnih vrst na konzulatih, brez dolgih dni v nemilosti najprej neprijaznih stevardes in potem pošastnih časovnih razlik, še celo brez potrebe po zajetnem bančnem računu.
Kje sem odkrila ta paradiž? Na Balkanu seveda!
Ko sem na začetku leta navdušeno naznanila, da bom dragocene tri mesece med končanim študijem in začetkom (bog ne daj) »odraslega« življenja posvetila roadtripu po Balkanu, je bila reakcija pogosteje kot ne presenečenje. Tujci, ki države nekdanje Jugoslavije večinoma poznajo samo zaradi vojn v devetdesetih letih, so me spraševali, kaj bom sploh iskala tam. Domači pa – ja, seveda, Balkan je super, ampak ali ni to malo preblizu zate? Zagotovo mora biti veliko bolj zanimivih in eksotičnih krajev, kot je naš ubogi Balkan?
Eksotika je subjektiven pojem. Kot otrok devetdesetih in hči staršev, za katere je bila vsa Evropa »preblizu« za potovanja, nisem na Balkanu nikoli prišla dlje od poletnih počitnic na Cresu in enega večera na blatnem polju zunaj Beograda, na koncertu Rolling Stonesov. Poleg tega se moje domotožje na poti velikokrat izrazi kot hrepenenje po sirovem bureku, tokrat pa se podajam v njegove rodne dežele!
Na roadtrip sva se z mojim Štajercem v pravem balkanskem slogu odpeljala s 30 let starim mercedesom, ki se za svoje ropotanje in škripanje oddolži z dobro mero značaja. Kadar kakšna malenkost crkne, se neka druga sama od sebe popravi in tako ostanemo na pozitivni nuli (kdo sploh potrebuje luči na armaturni plošči, če lahko dobiš v zameno delujoče zvočnike?). Kljub mojim začetnim dvomom glede vzdržljivosti tega upehanega čuda nemške tehnike se je izkazalo, da po potrebi obvlada tudi gorsko terensko vožnjo, že v Metliki pa sva dobila prvo ponudbo od skupine podjetnih osnovnošolcev: »Ej, kul mercedes. Ga prodajaš? Evo, jurja ti dam.«
Potovanje se je zame zares začelo v Bosni, kjer sva se po dolgem dnevu vožnje ustavila na zelenem bregu reke Une. Eno uro, burek in šilce rakije pozneje sem že vedela: kakšen Bangkok – v Bosni je prava akcija! Zjutraj sva se po zajtrku povzpela na utrdbo, ki fotogenično razpada nad mestom. Na poti sva spoznala Đulko, prvo v dolgi vrsti ljudi, ki so mi pomagali spoznati državo. Med počasno hojo v hrib nama je razložila zgodovino kraja, njegovo vojno preteklost in negotovo sedanjost.
Največja frustracija potovanj je zame neizogibnost dejstva, da kljub vsemu trudu, vloženemu v učenje jezikov in raziskovanje tujih kultur, večinoma ostanem kulturno in jezikovno preveč drugačna, da bi v kratkem času lahko zares izkusila bistvo dežele.
Na Balkanu sem odkrila najboljše od obeh svetov. Odklop in vznemirjenje raziskovanja povsem novih krajev, a z dovolj skupne kulture in jezika, da nisem več le tujka, ki od daleč opazuje dogajanje. Moja srbohrvaščina, še pred nekaj tedni omejena na besedila najbolj znanih jugo komadov, se počasi razvija v nekaj skoraj jeziku podobnega, bosanske variacije na temo bureka in turške kave spremenijo nekaj domačega v novo gastronomsko pustolovščino.
Kaj naredi deželo eksotično? Za tujce je bil ta naš Balkan dolgo eksotični podaljšek »prave« Evrope, prag Orienta, kjer se rahlo zabiti – a tako postavni! – balkanski barbari le stežka zadržujejo, da se ne bi v vsakem trenutku med seboj pobili. (Za več kot tisoč strani na to temo se obrnite na Rebecco West, ki ji je v pravem britanskem duhu uspelo v šestih tednih na Balkanu zelo samozavestno razumeti vse vzgibe, želje in pomanjkljivosti tamkajšnjih ljudi. Podobno fasciniran z eksotiko Balkana je grof Hermann Keyserling v začetku dvajsetega stoletja zapisal, da »če Balkan ne bi obstajal, bi si ga moral kdo izmisliti«.)
Eksotično je daljno, neznano, presenetljivo. A to je bolj kot od zemljepisne oddaljenosti od doma odvisno od naše odprtosti za nove izkušnje. In pogosto nas ravno kraji, ki se nam zdijo preveč blizu, preveč navadni, preveč domači, lahko najbolj presenetijo, če jih obiščemo s široko odprtimi očmi popolnega tujca. In, za dobro mero, v škripajočem starem mercedesu.
***
Kolumna je bila prvotno objavljena v tretji številki revije Avantura.
Še nekaj drugih prispevkov Kaje Šeruga: