Ni dvoma, avanturizem je v trendu. Trenutno je na Instagramu z #adventure okrašenih skorajda 59 milijonov slik in očitno na navadne počitnice hodijo samo še stare mame in osnovnošolski otroci. Na drugem koncu tega spektra najdemo tiste čudovito usekane avanturiste in pustolovce, ki ne potrebujejo heštegov in socialnih omrežij za to, da se počutijo avanturistično, saj bi njihove brutalno zahtevne podvige težko kdorkoli zamenjal z vikendom v toplicah.
Med tema dvema ekstremoma – fotogenično in ukročeno #avanturo, uprizorjeno za sledilce družabnih omrežij, na eni, in norimi akrobacijami na robu mogočega na drugi strani – je včasih že težko ugotoviti, kaj sploh je avantura. Marketinški trik ali življenjski stil? Dva tedna na tajski plaži ali skok iz vesolja?
Za odgovor se moramo vrniti čisto na začetek, v čas pred #adventure Instagramom, pred National Geographicom, preden se je Livingstone podal na lov za virom Nila ali Kolumbus »odkril« novi svet. V angleščini je avantura kot glagol, to adventure, svoje življenje začela v štirinajstem stoletju, kot aventuren. Originalni pomen besede je bil »tvegati izgubo nečesa«. Za »prave« avanturiste, ki v svojih skoraj nadčloveških podvigih redno postavljajo na kocko svoje življenje, je tveganje jasno – kaj pa za nas navadne smrtnike, ki ne nameravamo iti prvi okoli sveta na skiroju ali pa se sprehoditi na Everest po rokah? Lahko še kje najdemo pravo avanturo, ali smo obsojeni le na #avanturo?
Jaz verjamem, da je lahko vsakdo avanturist, saj je bistvo avanturizma v glavi, ne v telesu. Prvi poskus vzpona na Everest se ni začel s prvim korakom, niti s potovanjem v Himalajo, ampak leta, desetletja pred tem, ko se je nekomu utrnila nora misel – kaj pa, če bi…?
Trenutki norosti
Vsi imamo take trenutke norosti, iskrice radovednosti, ki jih vse prepogosto potlačimo in damo prednost svojemu udobju. Zame se avantura začne tam, kjer se konča udobje – udobje rutine, udobje ustaljenih miselnih vzorcev, udobje predvidljivosti in samozadostnosti. Avanturizem se ne zgodi sam od sebe takoj, ko se prestavimo iz domačega fotelja v neko bolj eksotično zvenečo državo, ne glede na to, kakšne filtre prilepimo na naše selfije. Po drugi strani pa smo lahko tudi avanturistični zapečkarji, če že ne na lastnem fotelju, pa vsaj blizu doma.
Ne pustite se prepričati, da je avantura privilegij ekstremnih atletov, ali tistih, ki imajo čas in denar za potovanja na eksotične lokacije – potrebujete le radovednost in dovolj trme, da premagate lastno inercijo. Kaj pa če bi…? Pa dajte! Oklenite se svoje nore ideje in ignorirajte vse izgovore, ki vas hočejo zadržati v varnem, udobnem in povsem predvidljivem življenju. Tvegajte zavrnitev, tvegajte svoj predragi ego, tvegajte svoje načrte, tvegajte totalno blamažo, tvegajte svoja prepričanja, ja, tudi kakšno zlomljeno kost!
Avanturizem je stanje duha
Avanture pa niso samo epski podvigi in fotogenični trenutki, ki jih obesimo na veliki zvon, ampak so lahko tudi majhne in tihe – sprehod v neznano, eksperimenti v kuhinji, učenje novega jezika, stvari, ki so tako majhne in enostavne, a se jim mnogokrat vseeno izognemo, ker je lažje ostati na starih tirih. Avanturizem je stanje duha, ki ceni izzive bolj od udobja, odkrivanje bolj od varnosti, odprtost do novih priložnosti bolj od desetletnega kariernega načrta.
Lahko greste na avtoštop do Beograda na sladoled, ali pa končno povabite na kavo nekoga, ki bi ga radi bolje spoznali. Naslednjič, ko nečesa ne razumete, obesite svoj ponos na klin in vprašajte za obrazložitev. Stopite ven iz hiše in začnite hoditi v poljubno smer, pretvarjajte se, da ste turist v lastni soseski. Naredite si sendvič, se usedite na kolo in pojdite pogledat, kako se imajo kaj v sosednjem mestu. Začnite pogovor z neznancem, ali pa iskreno poskusite razumeti koga, s komer se ne strinjate. Splezajte na kakšen hrib ali pa na drevo, pozabite na svoje odraslo dostojanstvo in se vrzite v življenje z otroško radovednostjo in zanosom. Pustite telefon doma in ušpičite kakšno vragolijo – ki je v najboljšem trenutku ne prekinete za obvezno fotkanje. In ves čas ostanite pozorni na tisti glasek v sebi: Kaj pa, če bi…?
In zakaj ne bi?
****
Kolumna je bila objavljena v drugi številki revije Avantura, 2/2018. Če želite prebrati celotno številko, jo lahko kupite TU.
Še nekaj drugih prispevkov Kaje Šeruga