Listje se je komaj začelo jesensko zlatiti, pa je pri Avanturi že čas za letno inventuro. S tokratno številko revije smo pač že izpolnili letni načrt! Četrtič letos je pred vami sto šestnajst strani s šestnajstimi zgodbami (in kupčkom krajšega branja za povrhu), za katere upam, da so pisani na kožo vsem, ki ste po duši avanturisti. In da se vam bodo ob branju, tako kot so se meni, pocedile sline po širnem svetu in vznemirljivih doživetjih, da bo kdo med vami celo navdušeno planil iz udobnega naslanjača: »Tudi jaz grem tja!«
Kako sprejeti izziv, ki nas žene v višine in globine ter v daljne neznane kraje? Odgovor na to vprašanje je sam po sebi postal tista rdeča nit, ki povezuje ljudi in kraje v naši Avanturi. Tudi v četrto je tako. Boštjan Videmšek, dolgoletni dopisnik s številnih kriznih območij sveta in strasten gorski tekač, recimo pravi, da vedno beži iz cone udobja.
Sporočilo Oliverja Tiča, hodca po najdaljši, 27.000 kilometrov dolgi panameriški cesti, je: eno samo življenje imamo.
In jadralnemu padalcu in fotografu Matevžu Gradišku sta nagrada za muko vstajanja sredi noči še en uspel posnetek in užitek poleta s hriba še pred službo.
V prvem letu kar 30 različnih piscev
Človekovo hrepenenje po tem, da gre više, globlje, dlje in hitreje, so mi pomagali pretočiti na papir odlični sodelavci. Kar 30 različnih piscev je v prvem letu prispevalo zgodbe o svojih avanturah. Potovali smo po Južni Ameriki, Afriki in Aziji. Spoznavali smo skrite kotičke evropskih mest. Navdušili so nas ledno plezanje, turno smučanje, potapljanje na dih in jadralno padalstvo. Na svoj račun so prišli motoristi, gorski kolesarji in ljubitelji terencev. Da imamo adrenalinska doživetja tik pred nosom, smo dokazali z izborom goriških avantur in reportažo o šoli preživetja na Kočevskem, pa tudi nekaj idej za svojo sanjsko službo ste dobili v Avanturi … In da imamo Slovenci očitno avanturo v krvi, smo se prepričali ob branju zgodb iz tistih starih, a ne tako davnih časov, ko je bilo treba za poročanje z Grenlandije s seboj nositi pisalni stroj, otroci cvetja na poti v Indijo pa so se staršem javili vsakih šest mesecev …
Čeprav je vsaka Avantura letos kar pokala po šivih, v novo leto odhajamo z zalogo še neobjavljenih zgodb in dolgim seznamom svežih idej. Avantur nam torej zlepa ne bo manjkalo.
Ostanite še naprej z nami in srečno povsod, kamor vas bo v novem letu vodila pot!
