Te dni se počutim staro. (V redu, v resnici nisem več stara 25 let. Tudi 50 ne več). Namreč, nostalgično vzdihujem za starimi časi. In to za tistimi, ki jih niti sama nisem doživela. V etnografski muzej na Metelkovi sem si šla pogledat razstavo Afganistan, slovenski pogledi. Sicer sem si marljivo pogledalo burke, rubab, tepihe, prebrala, kaj imajo o svoji afganistanski izkušnji povedati slovenski vojaki, ki so bili tam na mirovni misiji, in pogledala film o grafitarki, ki bi jo njena umetniška forma lahko v Kabulu spravila v veliko nevarnost, zato poslopja slika in nato na fotografiji ustvari grafit … v upanju, da ga bo lahko nekoč tudi narisala v živo…
Portret Afganistanca by Arne Hodalič/Foto RDŠ
Vse to sem sem si z zanimanjem ogledala, ampak prav zares pa sem brezdelnost nedeljskega popoldneva žrtvovala za to, da si preberem spomine slovenskih hipijev (dobro, nekdanjih hipijev), ki so v sedemdesetih letih na svoji poti do Indije prištopali in se v nabasanih avtobusih pricijazili tudi v Herat in Kabul. Recimo Marko Prpič, ki se je leta 1973 odpravil na to fantastično pot skorajda slep. Ni čudno, da ga ima za najpomembnejše potovanje v svojem življenju, saj je sam sebi dokazal, da zmore vse. Ali pa zdaj že pokojni Smiljan Šiška, ki se je leta 1977 prebil do Kabula z ženo Mileno in dvoletno hčerko Jasno. Pa še prej, leta 1968, prigode prve slovenske alpinistične odprave v Hindukuš, ki sicer ni bila del hipijevske zgodbe, ampak njihov pristop je bil povsem popotniški… na pot v že takrat prepovedano dolino Vakhan v skrajnem severovzhodnem koncu Afganistana so se odpravili iz domovine v dveh kombijih.
Odpotovanja
Kakšne popotniške zgodbe! Vaje v skromnosti, potrpežljivosti in sprejemanju drugačnosti, kakršnih danes nikjer več ni. Afganistana pa itak ne moreš doživeti več. Časovno okno za obisk te fantastične dežele je bilo v resnici zelo majhno in se je hitro zaprlo. Ko sem bila na poti v Indijo sredi osemdesetih let, sem srečala na milijone Afganistancev, ampak v begunskih taboriščih v Pakistanu…
Nostalgično vzdihujem za starimi časi. Za tisto popotniško strastjo, ki da je danes ni več.
Za tistimi Odpotovanji, o katerih je pesnil Tomaž Pengov.
V nasmehu nekega dneva
Stopiš na svoje križišče
In streseš pesek iz popotnih čevljev
Nekdo te vpraša kam hočeš
Ti skriješ utrujene noge
In poveš da si tam že bil.
Jebiga, kdo pravi, da je popotništvo mrtvo! Po svetu je še vedno križišč, koliko hočeš.
Afganistan, Slovenski pogledi, na ogledu v Slovenskem etnografskem muzeju do konca marca/Foto RDŠ