Machu Picchu, Peru/Foto RDŠ
V Peru gremo pogledat Machu Picchu in druge ostaline inkovske kulture, pa naj stane, kar hoče! (In stane res kar precej.)
A Peru ponuja še marsikaj drugega. Amazonija se pač ne razteza samo v Braziliji, ampak pokriva več kot polovico Peruja. Perujske puščavske obale vzdolž Pacifiškega oceana je za več kot dva tisoč kilometrov. Tudi skrivnostni Dänikenovi simboli iz Nazce so doma v Peruju. Da o jezeru Titicaca ne govorimo.
Ceviche
Ceviche po perujsko. Sladek krompir in koruza ne smeta manjkati./Foto Wikipedia
Perujci se radi pohvalijo s svojo neizmerno ljubeznijo do krompirja, pa tudi koruza jim je ljuba. A čeprav domačini najraje použijejo velike količine tovrstnih ogljikovih hidratov, če je le mogoče, skupaj s peščenimi piščanci (severnoameriška verzija pollo broaster se je zelo udomačila), je ceviche (izg. seviče) specialiteta, ki pride na mizo tako v najbolj preprostih delavskih menzah kot v najbolj nobel restavracijah. Gre za svežo ribo, marinirano v limetinem soku, obogateno s kolesci čebule in začinjeno s pekočim čilijem. Zraven sta obvezno še koruza in sladek krompir. Na celini za ceviche uporabljajo postrvi.
Zveni kot nekaj strašno eksotičnega in občutljivemu želodcu tveganega? Niti slučajno. Kot lahko vidimo in povohamo, je ceviche vedno čisto svež, in tam, kjer se ne ozirajo na okus turistov, močno začinjen. Zato je treba iti že prvi večer v Limi denimo v Punto Azul v Miraflores, in si privoščiti eno krepko porcijo. Zraven pa, tako kot domačini, cusqueño, najbolj priljubljeno perujsko pivo.
2. Otoki Ballestas in rezervat Paracas
Dobri dve uri vožnje iz Lime proti jugu je odlična vmesna postaja obmorsko letoviško mesto Paracas. Jutranji izlet z ladjico do otokov Ballestas je super doživetje. Primerjava, da gre za miniaturno verzijo Galapagoških otokov, je sicer pretirana, pa tudi obljube, da bomo videli kolonije Humboldtovih pingvinov, so uresničljive le v določnem letnem obdobju – jaz sem videla natanko tri – , toda morskih levov ter kormoranov in različnih drugih vrst ptic nikoli ne manjka. Upajmo samo, da živali nekega dne ne bodo site hrupa preštevilnih motorjev turističnih bark in se ne bodo kolektivno odselile na kakšna manj oblegana skalovja.
Naravni rezervat Paracas pa navduši s peščenimi prostranstvi, ki segajo vse do morja, in z dramatično razčlenjeno obalo in skalnimi stebri, ki jih butanje morskih valov oblikuje v zanimive oblike. Turisti zelo radi pridejo na oglede s štirikolesniki, toda ekološko zavedni raje biciklarijo, najbolj pametni pa se za kakšen dan utaborijo v parku, da uživajo v popoldanski tišini in večernih sončnih zahodih.
Naravni rezervat Paracas. Foto Karina Cunder Reščič
3. Nazca
Erich von Däniken je bil tisti, ki je tudi nam Slovencem v sedemdesetih letih zbudil zanimanje za nenavadne velikanske geometrijske črte in živalske podobe, izrisane v pesku, v nekem daljnem Peruju, s svojo divjo teorijo, da gre za pristajalne steze za vesoljske ladje. K njegovi razlagi je bilo kasneje pridodanih še več drugih, pri čemer je najbolj varno verjeti gospe Marii Reiche, ki je rešitvi te uganke posvetila več kot pol stoletja svojega raziskovalnega življenja in nazadnje sklenila, da gre za astronomski koledar starodavnih prebivalcev Nazce.
Kolibrij iz Nazce/Foto Wikimedia
Vsekakor se splača dvigniti v zrak, si misterij ogledati na lastne oči in morebiti izdelati lastno teorijo o tem, kdo, zakaj in kako se je lotil tega nenavadnega početja. Resda pa se večina potnikov v mali cesni, ki vratolomni kroži okoli Kolibrija, Opice, Papagaja, Kita, Kondorja, Psa … bolj kot s teorijami o vesoljcih ukvarja s svojimi nenavadnimi občutki v želodcu …
V okolici je še vrsta drugih ostalin mogočne kulture Nazca. Med najbolj zanimivimi je pokopališče Chauchilla. Ko po razbrazdani makadamski cesti končno prispemo na planjavi ob reki, se izkaže, da dobesedno stojimo na človeških kosteh. V pesku je na tisoče grobov, ki so jih večino že odprli in oplenili roparji grobov. Okostnjaki, pokopani v čepečem položaju, in obkroženi z razbito lončevino, ter lobanje, ovite z dolgimi, rastafarjanskimi kitami las, so izpostavljene naravnim elementom.
Pokopališče kulture Nazca, Chaucilla/Foto RDŠ
4. Arequipa
Čeprav do Arequipe pride večina popotnikov, je škoda, da večina ne ve vnaprej, da je mesto vredno več kot samo enodnevnega postanka za to, da pred vzponom na visoko andsko planoto še zadnjič globoko zajamemo nižinski zrak. Staro mesto je namreč tako, da kar vabi k večdnevnemu počasnemu ogledovanju cerkva, brskanju po trgovinah s pleteninami iz lamje ali alpakine volne, uživanju v bogati kulinarični ponudbi in večernem posedanju ob kozarcu piva ali skodelici kokinega čaja.
Samostan svete Kataline, Arequipa/Foto RDŠ
Ves popoldan se popotnik lahko zamoti v Monasterio de Santa Catalina, samostanu svete Kataline. Za zidove tega mesta sredi mesta se je v poznem šestnajstem stoletju zaprlo dvesto nun s svojimi tristotimi služabniki. O tem, za kako nenavadno življenje je šlo – zaprtem v meniške celice in hkrati odprtem proti vedremu nebu in za živahne zvoke mesta, ki so neovirano prodirali v nunsko kontemplacijo – lahko kontempliramo med zidovi zemeljsko okraste in intenzivno modre barve in poskušamo ugotoviti, ali nas ta daljna perujska izkušnja bolj spominja na naš Kras ali na Toskano.
5. Puno
Čeprav Puno velja le za izhodiščno točko za obisk jezera Titicaca, je v resnici to nič kaj estetsko dovršeno mesto odličen kraj za spoznavanje običajnega perujskega življenja. Poleg vzorno urejene pokrite tržnice in dodatne ponudbe sadja, zelenjave in vsemogočih prigrizkov, ki se razteza v vseh sosednjih ulicah, se ob železniških tirih v središču mesta bohoti še najbolj zanimiva tržnica vseh tržnic, ulični sejem.
Na preprostih stojnicah, ki jih s treh strani pred soncem in dežjem ščiti modra plastika, so na prodaj… so na prodaj… sanje za navadne ljudi. Dobro, dobijo se tudi lončeni lončki pa skodele, kuhalnice in rezalne deske, ampak večina stojnic ponuja za en sol, najmanjši perujski kovanec, malovredne tombolske zadetke, pisano plastiko, poceni bižuterijo, plastične svetnike, s čokolado obliko sadje, churritose in druge supersladke sladkarije… Stvari, ki razveselijo srce in razvedrijo tiste, ki si ne morejo privoščiti zapraviti kaj več od najmanjšega drobiža.
Zdravilska stojnica v Punu.
Najbolj priljubljene so čarovniške/zdravilske/šamanske stojnice. Že zgodaj zjutraj pred tisto, ki se reklamira kot podružnica bolivijskih zdravilcev, pobožno na stolčkih sedi gruča nesrečnikov, ki so prišli iskat zdravje ali več sreče v življenju. Plakati obljubljajo različne zdravilske metode za različne bolezni, tudi ponudba za spolno moč je bogata, tudi finančne težave so, se zdi, zlahka rešljive. Na voljo so zdravilni napitki in zelišča, amuleti, posušene kože in kosti, debele Bude in napihnjene žabe. Pri sosednji stojnici so specialisti za prerokovanje iz vlivanja svinca, zaleže tudi branje iz kart, sčasoma postane tudi jasno, zakaj je na pultih na stotine miniaturnih avtomobilov, hiš, kuhinjskih predmetov in vsega drugega iz vsakdanjega življenja: to so miniaturne želje skromnega Perujca, ki upa, da bo z njihovim nakupom prišel do predmeta v naravni velikosti. Z istim vročim upanjem si da napisati lažno diplomo in si kupi prgišče miniaturnih dolarskih stotakov…
Turist se lahko ure in ure sprehaja od stojnice do stojnice, izgubljen v množici domačinov. Če zna špansko, lahko koga kaj vpraša. Angleško pa ne govori nihče.
Pa še dve znamenitosti, ki jih lahko izpustite
Los Uros,
devet umetnih otokov na jezeru Titicaca, zgrajenih iz trstike, se je v zadnjih letih očitno razvilo v karikaturo tradicionalnega življenja. Število obiskovalcev še ni največji problem, saj so se domačini organizirali tako, da vsak otok, torej vsaka (razširjena) družina, gosti eno plovilo. Vsakodnevna dopoldanska množična invazija turistov na otočke, ki niso večji od nekaj deset kvadratnih metrov, bi v vsakem primeru porušila običajni življenjski ritem prebivalcev. Toda zdi se, da ni več česa porušiti. Tradicionalno življenje na jezeru hitro zamira, povsem verjetno je, da je glavna gospodarska dejavnost – turizem. Kar pomeni v najboljšem primeru skansen po perujsko, v najslabšem primeru pa tragikomičen disneyland, v katerem se domačini turistom na ljubo našemijo v tradicionalna oblačila, postavijo na ogled spominke, ki nimajo zveze s tradicijo, in jih prevažajo po jezeru v »kontikijih«. Ko pa turistične ladje odidejo, se preoblečejo nazaj v kavbojke in se v svojih motornih čolnih odpeljejo v Puno.
Pojdite namesto tega na otok Taquile!
Los Uros, predstava za turiste. /Foto RDŠ
Huacachina,
pravljična puščavska oaza, kakor jo še vedno opevajo turistične brošure, pa celo kakšni blogerji, je v resnici ekološka tempirana bomba. Mestece je postalo šolski primer popolnoma nenačrtovanega, brezmejnega širjenja, jezerce na sredi je neizbežno postalo zbirališče fekalij celotnega turističnega pogona, v vetru se vrtinčijo plastične vrečke in drugi odpadki, po sipinah pa se od sončnega vzhoda do sončnega zahoda podi na desetine doma izdelanih terencev z vreščečimi turisti.
Če se ne bi radi odpovedali tej zabavi, pridružite se vsaj jutranji akciji pobiranja smeti!
V Huacachini je priljubljeno tudi bordanje na pesku./Foto RDŠ