Urednik in maratonec Samo Rugelj je za prvo številko revije Avantura izbral pet svojih najljubših potopisov v slovenščini. V resnici jih je pripravil deset, a smo morali v reviji izbor skrčiti. Zato ga tu objavljamo v celoti.
Cheryl Strayed: Divja
Cheryl Strayed: Divja
Mlada Američanka se je po razpadlem zakonu, smrti matere in vsesplošni neperspektivnosti svojega življenja, v katero se je ujela, kot nešportnica in neplaninka odločila za svojevrstno preizkušnjo: prehoditi kar se da velik del večtisočkilometrske Pacifiške gorske pešpoti, ki se vije po ZDA od meje z Mehiko do Kanade, potem pa o tem spisala prepričljivo knjigo o pripetljajih na poti, o moških pohodnikih, ki jih je srečala na tem potovanju, in o odrešitvi, ki jo prinaša taka pustolovščina.
Jon Krakauer: V divjini
Chris McCandless se je po koncu študija odločil za popotniško odisejado, vse prihranke podaril v humanitarne namene, se hitro znebil avtomobila in se mesece pozneje le z nahrbtnikom in najnujnejšimi stvarmi na Aljaski nastanil v razpadajočem avtobusu. Tam je živel zgolj s hrano, ki jo je našel v naravi, potem pa v samoti umrl zaradi zastrupitve. Krakauer je odšel po njegovih poteh in raziskovanju podrobnosti McCandlessovega potovanja posvetil skoraj leto dni ter napisal napeto, očarljivo in tragično knjigo V divjini, v kateri poleg biografiranja zapisuje tudi zgodbo o sebi in tej neprijazni, a divje lepi pokrajini.
Robyn Davidson: Poti
Ko je Robyn Davidson pred dobrimi štiridesetimi leti s šestimi dolarji in majhnim kovčkom pripotovala v puščavski Alice Springs z idejo, da bo udomačila tri divje kamele in z njimi prečkala avstralsko puščavo, ji nihče ji ni verjel. Vendar se ji je več mesecev pozneje uspelo odpraviti na pot in v naslednjih devetih mesecih potovanja po avstralski divjini je izkusila vso čarobnost prostrane dežele vročega peska. Moderna klasika, ki priča o ženski silovitosti in je še nepresežena potopisna podoba rdečega kontinenta.
Bruce Chatwin: V Patagoniji
Ko je Chatwin nekoč intervjuval arhitektko Eillen Gray, je pri njej opazil zemljevid Patagonije. »Vedno sem si želel tja,« ji je rekel. »Tudi jaz,« je odvrnila, »pojdite tja zame.« Dve leti pozneje je svoj odhod napovedal s telegramom: »Za šest mesecev odhajam v Patagonijo.« V Patagoniji je njegov knjižni prvenec, s katerim smo dobili svojevrstno zgodovino Južne Amerike v potopisnih miniaturah in za katerega mnogi menijo, da je na novo opredelil potopisje. Unikatna mešanica, ki ponuja zgodovinska dejstva, o
sebno perspektivo in doživetja ter drobne anekdote za popestritev dikcije in še vedno navdihuje mnoge popotnike, da se odpravijo na pot po Chatwinovih sledeh.
Pico Iyer: Video noč v Katmanduju
Najboljše delo britanskega pisatelja indijskega rodu, biblija ozaveščenega popotništva po Aziji, nas v individualno usmerjenem slogu popelje po skoraj celotni Aziji, od že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja precej visokotehnološkega Hongkonga do ruralnega Mjanmara, od filmske Indije do erotično eksotične Tajske. Potopis o tem, kako je Zahod vplival na Vzhod in kako je ta proces skoraj sočasno potekal tudi v nasprotni smeri.
Evald Flisar: Čarovnikov vajenec
Najbolj prodajani slovenski roman po drugi svetovni vojni je v osnovi potopisnega značaja, čeprav še zdaleč ni samo potopis, saj ga je mogoče brati kot pustolovski roman (čeprav to ni), kot seksološki priročnik (čeprav tudi to ni), kot filozofsko meditacijo (tu in tam zahtevno, vendar zavzetemu bralcu povsem dojemljivo), kot priročnik psihične terapije (čeprav tudi to ni, razen v zelo spretnih rokah) ali kot detektivsko zgodbo o zasledovanju in razkrinkanju tolovaja, ki človeku dan za dnem vlamlja v življenje in mu krade smisel in lepoto.
Ryszard Kapuściński: Potovanja s Herodotom
Poslednja potopisna knjiga velikega poljskega publicista predstavlja avtorjev intimni obračun in iskanje smisla potovanj in poročanja z raznih koncev sveta, ki ga Kapuściński na eni strani razpenja čez fragmentarno osebno zgodovino svojega novinarskega delovanja v tujini od začetkov pa do poznih let, na drugi pa skozi pripoved najbolj vznemirljivih prigod iz Herodotovih Zgodb izrisuje meditacijo o potovanjih, poročanju, pisanju in življenju.
Cees Nooteboom: Stranpoti do Santiaga
Nizozemski pisatelj je kot svobodnjak veliko potoval in dolgo pisal potopise za vodilne evropske časopise, njegova edina prava ljubezen pa je bila po njegovih besedah Španija, ki ji je posvečena tudi ta knjiga. Avtor v njej mojstrsko, s posluhom za jezik in sprevračanje za druge neopaznih popotniških detajlov v globoke, presenetljive in fascinantne eksistencialne ugotovitve, piše o njenem duhu in duši, o stoletjih njene zgodovine, literature in arhitekture, torej o tem, kar ostaja, medtem ko ženske in prijatelji počasi in za zmeraj izginjajo.
Tiziano Terzani: Vedeževalec mi je rekel
Tiziano Terzani: Vedeževalec mi je rekel
Znamenitemu italijanskemu novinarju in humanistu je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja vedeževalec napovedal, da bo, če bo leta 1993 letel z letalom, prišel v smrtno nevarnost. Ko je usodno leto končno prišlo, ga je stisnilo pri srcu in odločil se je, da to leto res ne bo letel, temveč bo po Aziji potoval kot v starih časih, torej po kopnem in po morju, potem pa o tem spisal nepozabno poročilo poznavalca Azije o njenem stanju in spreminjanju ter hkrati ljubezensko pismo azijski preteklosti, ki jo je nezadržno zamenjala globalizirana prihodnost.
Nejc Zaplotnik: Pot
Ko se je Kanadčanka Bernadette McDonald lotevala pisanja knjige Alpski bojevniki o jugoslovanskih alpinistih in alpinizmu, je presenečeno ugotovila, da imajo vsi alpinisti doma izvod Zaplotnikove Poti. Je mogoča večja nagrada za alpinista kot to, da iz njegovega pisanja črpajo in se v njem navdihujejo vsi njegovi kolegi? Hit, mit in kult, duhovni ekstrakt, ki razkriva smisel alpinizma in dregne v sredico človekovega prizadevanja po napredovanju nasploh. Knjiga, ki po več kot treh desetletjih od izida ni izgubila svoje pripovedne moči.