Bernarda Jurič na začetku kolesarske dirke s severa na jug Avstralije/Foto FB
Bernarde Jurič, gajstne biciklistke s Ptuja, ne moremo več dohajati. Spomladi je uspešno prekolesarila Avstralijo od zahodne do vzhodne obale, jeseni pa spet odpotovala Down Under, na tekmo Tabe, na kateri je trasa speljana od severa do juga države. O delčku njenih zgod in nezgod smo že poročali.
Čeprav se zdi, da neprestano gostuje v tiskani Avanturi in na spletnih straneh, je s svojim prihodom na cilj svoje druge letošnje avstralske dirke za mišji repek zgrešila Avanturo na poti v tiskarno. Zato objavljamo vsaj zapis, ki ga je Bernarda Jurič 23. oktobra objavila na svoji FB strani.
Zdaj se lahko vrnem
Na prvem mestu: globoka zahvala vsem donatorjem in sponzorjem iz Slovenije in Avstralije, ki so mi pomagali, da sem dosanjala svoje sanje. Predvčerajšnjim sem se povzpela še na najvišji vrh Avstralije Mt Kosciuszko (2228 m), ki mi je med kolesarjenjem proti jugu zaradi snega na cesti ostal nedosegljiv.
Nočem vas obremenjevati s statistiko, te bo v naslednjih dneh najbrž še preveč. Ko sem si 18. oktobra, to je bil zadnji dan mojega popotovanja, v kraju Sale kupila sandale z visokimi petami, sem vedela, da me bo na preostanku poti do najjužnejše točke Avstralije Wilsons Promotory težko kaj ustavilo.
Bolj sem se približevala cilju, bolj je deževalo. Še nebo je jokalo, ko se je moja avantura iztekala. Ni bilo časa za postanke in preoblačenje v nepremočljiva oblačila. Vonj evkaliptusa v nosnicah je bil kot droga, poganjala me je proti koncu poti. Ni dežja, ki bi zmogel izprati doživetja in občutke na več kot 6000 kilometrih poti, opravljene v dobrih 33 dneh. Še nikoli nisem v dežju tako uživala kot takrat. Obleka se zlepila s kožo in telesom. Očala sem snela, da sem dežne kaplje lahko občutila tudi s trepalnicami. Bila sem že prepričana, da sem pri svojih sanjskih ciljnih kamnih, a sem se prehitro poveselila; čakalo me je še nekaj ovinkov. Vedno več teme je bilo okrog mene, poslušala sem, kako gume režejo vodo po cestni površini, in se začela izgubljati v zamaknjenosti.
Naenkrat zagledam dve luči. Pomislim: a zdaj se že kamni tako svetijo? Ne, niso kamni, to sta Radmana, Dado in njegova žena Vesna, ki sta pred dobrimi 25 leti zapustila Banjaluko. Zaradi vojne. Še nikoli se nismo srečali v živo, Dado me je spoznal prek Facebooka. Pa sta se danes iz Melbourna odpeljala 350 kilometrov proti jugu in s sabo vzela slovensko zastavo zame in hrvaško za mojega kolesarskega kolega Sinišo Babiča. Na cilju sta naju dočakala po nekaj urah močenja, potem pa se je Dado v dežju in vetru trudil s fotografiranjem.
V salonarjih v ritmu polke
Sama sem bila premočena do kosti, čevlji in nogavice so bili napiti z vodo. Ovita v slovensko zastavo sem z nog s težavo in nestrpnostjo trgala nogavice, nato pa sem si obula sandale z visoko peto (večina mojih prijateljev na Facebooku se je ogrevala za rdeče sandale, vendar sem se zaradi tanjših in daljših petk odločila za nakup sandalov bež barve). Že hoja na visokih petkah po travniku je bila zelo težavna, noge so se mi kar ugrezale v travo. Še dobro, da video moje polke ni uspel! Od sreče sem objemala in poljubljala moja kamna. Še sama ne vem, kako sem se, obuta v za tisti kraj tako zelo nemogočo obutev, uspela povzpeti na levi kamen in na njem zaplesati. Moje telo je gorelo, oči so se lesketale v dežju!
V dveh mesecih sem dvakrat prekolesarila Avstralijo in osvojila vse štiri skrajne točke kontinenta. Kam pa zdaj? Nadaljevanje ni bilo predvideno, moj načrt se je iztekel pri kamnih. A sta Vesna in Dado odprla vrata svojega doma v Melbournu. Po štirih urah vožnje je Vesnina juha z žličniki v ranih jutranjih urah v moje telo vlila toplino, in to ne samo v želodcu, temveč tudi v srcu. Obudila je spomin na mamo, ki mi je, ko sem se s potepa vračala domov, vedno skuhala juho.
Toda v petek, ko sem se zbudila v razkošju mehke in tople postelje v Melbournu, še ni bilo časa za počitek. V moji glavi so brez sekunde počitka divjala ugibanja, kako priti na Mt Kosciuszko. Od najbližjega mesta, od koder se lahko povzpneš na najvišji vrh Avstralije, me je ločilo 600 kilometrov. Načrt je bi hitro narejen in v ponedeljek zjutraj sem bila že v mestu Thredbo, kjer sta me pozdravila sonce in veter. Samo tja gor, proti vrhu, so usmerjeni moji pogledi. Hoja po snegu mi daje občutek domačnosti in po dobrih petih urah se povzpnem na kamen, ki označuje vrh. Odvržem zgornja oblačila (no, ne čisto vseh) in – kot običajno – naredim fotko, na kateri je – kot običajno – videti moj že krepko zdelani rdeči modrček. Tega ne počenjam zaradi objestnosti, krivi so težko opisljivi trenutki sreče in izpolnjenosti.
Pot do sem ni bila lahka, a nagrada je božanska! A o tem kdaj drugič.
Napočil je čas, da grem domov, kajti odkljukala sem vse svoje avstralske točke. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali uresničiti sanje. Direktorju, ki mi je omogočil temeljno razsežnost moje avstralske avanture, čas (odsotnost z delovnega mesta); donatorjem; mojim digitalnim spremljevalcem na poti; vsem, ki ste držali pesti zame; vsem, ki ste mi na poti stisnili roko ali z menoj odkolesarili kakšen kilometer.
Posebna zahvala za podporo velja mojim avstralskim prijateljem: Tonyju Lenku – enciklopediji Avstralije, družinam Tursic, Zalar in Popit, Jane Willmott za gostoljubje v Carinsu, celotnemu timu Vegeta Australia, zlasti še Nataši Mitos; Tomislavu Saljic iz Warwicka, Dadu in Vesni Radman, ki sta mi odprla dom in srce. Prekolesarila sem avstralski kontinent, spoznala njegove razsežnosti, barvitost in bogastvo ter na zemljevid zarisala rdečo črto mojih kilometrov.
O tej moji čudoviti avanturi boste lahko brali v knjigi, ki že nastaja in ki opisuje pet točk čiste jebe Avstralije.
Hvala
– Anoksidal d.o.o., Slovenska Bistrica, http://www.anoksidal.si/
– Damijan Kropej s. p., Oplotnica, http://www.bizi.si/DAMIJAN-KROPEJ-S-P/
– Gorenjska gradbena družba d.d.., Kranj, http://www.ggd.si/druzba/
– Mesnice FINGUŠT , Pragersko, http://www.fingust.si/
– PIN d.o.o., Maribor, http://www.pin-mb.si/
– Roiss d.o.o. , Ljubljana, http://www.redbull.si
– Talum d. d., Kidričevo, http://www.talum.si/
ter donatorjem iz Avstralije:
– Podravka International Pty Ltd, New South Wales, Avstralija,https://www.vegeta.com.au/au/ , v sodelovanju s Podravka d. d., Hrvaška,http://www.podravka.hr/
– StudyPlanet, Education & Relocation Consultant, Surfers Paradise,www.StudyPlanet.com
– Detoni Patisserie and Bakery, New South Wales,https://www.detoni.com.au/, v sodelovanju s Hotelom Mantova, iz Vrhnike,https://www.mantova.si/
– Slovenski klub Gold Coast – “Lipa”,https://www.facebook.com/BocceClubLipa/
– Sunshine enterprises,
– G&S Abseiling, http://gsabseiling.com.aus
– delodajalcema Projekt d. d. Nova Gorica in Proarc d. o. o. Nova Gorica, direktorju Vladimirju Durciku, http://www.projekt.si/
– podjetju Aktiva varovanje d.d., Kraljeviča Marka ul., MARIBORhttps://www.aktiva-varovanje.si/
– podjetju Avto Jarc d.o.o., iz Maribora, https://www.avtojarc.si
– Darku Ferlincu
– Nevenki Dobljekar
– serviserju za kolo Alenu Šumandlu, PremiumWS, Maribora,https://www.facebook.com/PremiumWS/
– Dejanu Vračiču za Bike Fitting.https://www.facebook.com/BikeFittingbyDejanVracic/
– kozmetičarki Eleni Ber za nego, pedikuro in SHR, IPL + RF LASER. Lepotni studio Lavanda, http://www.lepotnistudio-lavanda.si/
– dr. Mateju Svetcu, spec. ORL, Kranj,
http://www.zdravniki-zobozdravniki.net/Cl…/Matej-SVETEC-1451
– dr. Darku Jazbecu in AurumManus, salonu športne masaže, Ptuj,https://www.facebook.com/manus.center/?pnref=story
– fizioterapevtki Sonji Jevšenak, Stranice,https://www.facebook.com/profile.php?id=100016903598913
– Srdanu Mohoriču za fotografiranje,https://www.facebook.com/srdan.mohoric
– računovodkinji Danci Bezjak, https://www.facebook.com/danica.bezjak
– trenerju Franciju Volavcu za jutranje treninge ob 5.30,https://www.facebook.com/search/top/?q=Franci%20Volavc
– Francu in Mojca Gorjup, vsem sorodnikom ter prijateljem za pomoč in lažjo organizacijo treningov,
– Venčeslav Japelj,
– prijatelju Darku za slovensko zastavo na cilju, transport in prijazno gostoljubje https://www.facebook.com/barkina11