Če je prva stvar, ki jo vidiš za mejo, smetišče, petsto metrov za tem pa še eno smetišče, ki so ga ravnokar zakurili, potem je to prvi vtis o državi, ki se ga nikoli več ne znebiš. Za moj okus sta čistoča in urejenost na Balkanu sicer čisto solidna in celo albanski kupi smeti za cesto, nad katerimi so se zgražali prvi turisti v post-Enverovi dobi , so že stvar preteklosti. Zato je bila makedonska nesnaga res neprijetno presenečenje, še sploh, ker v jugozahodnem kotičku te državice na poti iz Albanije proti Strugi in Ohridu ni kakšnega zares velikega mesta, ki bi lahko bil vir tolikšnih količin odpadkov.
Ohrid, makedonski Portorož
In ker sem Makedonijo gledala skozi nostalgične spomine na deželo, ki sem jo nazadnje videla pred 35 leti, so razočaranja sledila na vsakem koraku.
Struga: neprepoznavna.
Ohrid: prepoznaven, vendar tako zelo pozidan z nedomiselno turistično infrastrukturo, da v njem ni več nič lokalnega, tradicionalnega, skratka, nič takšnega, kar bi bilo prepoznavno makedonsko. Ne nazadnje tudi cene ne. Turist si še lahko privošči kavo za dva evra na obali jezera, seveda pa je ne bo pil skupaj z domačini.
Ohrid, makedonski Portorož/Foto RDŠ
Iskanje ostankov spominov je v vsakem primeru nevarno početje, še zlasti, če se nič ni zares spremenilo na bolje. Stare ohridske hiše z lesenimi zgornjimi nadstropji, ki so širša od pritličja, so lepo obnovljene, in v njih še vedno prodajajo ohridske bisere, tako da so turisti gotovo zadovoljni, še zlasti zato ker prodajalci govorijo lepo angleško – v starih časih nepredstavljivo razkošje.
Edino hotel Metropol par kilometrov ven iz mesta, ob obali, se zdi čisto enak kot pred tremi desetletji. Vhod je moderno zastekljen in bahavo opremljen s tremi zvezdicami, toda obnove hudo potrebna fasada in zanemarjena okolica kažeta, da Metropol še vedno neguje mentaliteto socialističnega hotelirstva.
Sveti Naum, verski Disneyland
Je pa zato samostan svetega Nauma brez težav preskočil v 21.stoletje. Živo mi je ostalo v spominu, kako je ta starodavna cerkvica stala ob obali jezera, na samem in na žgočem poletnem soncu, da se mi je vedno zdelo, ko da se je tam čas ustavil v desetem stoletju. Od tam sem, pred 35-leti mlada Kompasova vodička, lahko z dramatično kretnjo pokazala proti jugu: »Vidite, tamle pa je mejni prehod z Albanijo, ki je zaprt že trideset let!«
Danes je obisk Albanije logično nadaljevanja potovanja v Makedonijo – še zlasti, ker si čez mejo lako privoščiš ohridsko postrv, v Makedoniji je zaščitena. Samostan Svetega Nauma pa je postal pravi verski Disneyland. Za začetek z velikega parkirišča vodi pot mimo celega niza stojnic s spominki, verskimi in drugačnimi. Sledi cona restavracij, zatem vkrcevališč, od koder si je mogoče s čolni ogledati sicer le streljaj oddaljene izvire Crnega Drina, nato pa se pot vzpe navkreber, proti impozantnemu obzidju.
Kje je cerkvica? Pred seboj vidim še en restavracijo in napis za hotel, zraven pa še hotelsko plažo. Nadalje sledijo samostanski zidovi z novim vhodom. In nato končno prva znana podoba iz minulih pet: cerkvica, ki se mi zaradi samostanskih zidov, ki jo obdajajo, zdi še manjša kot nekoč.
Hudo razočaranje.
Samostan svetega Nauma iz desetega stoletja so obzidali s stavbami 21. stoletja./Foto RDŠ
Raj za jadralne padalce
Zares imenitna novost pa so jadralni padalci nad Ohridskim jezerom. Spuščajo se z Babe, najvišjega vrha nacionalnega parka Galičica, ki loči Ohridsko jezero od Prespanskega. Proti z večernim soncem obsijanemu Ohridskemu jezeru je po zraku odplesalo dvanajst Čehov, Nemcev in Francozov, midva pa sva se z motorjem spustila na drugo stran, v večerni mrak Prespanskega jezera, ki velja za turistično manj razvitega, a nič manj očarljivega.
Nad Ohridskim jezerom/Foto Zvone Šeruga
Torej, turistično je v resnici povsem nerazvit. Kempa na njegovi zahodni obali ni več. Okolico kvari prazen, izropan betonski skelet stavbe, ki je bil nekoč »najlepši hotel v Jugoslaviji,« sta nama povedali mimoidoči Makedonki. Ampak hotel Jugoslavija je šel skupaj z Jugoslavijo k vragu. In tudi vse ostalo ni kaj prida, pravita sogovornici.
Edini kemp, ki je zagotovo odprt pravita, je na drugi strani jezera. Ime Krani Beach je zvenelo zelo obetavno. Imel je tudi lep smerokaz na glavni cesti. Recepcija je predimenzionirana za en kavč in in pult v njem, toda receptor je brez obotavljanja pritrdil, da lahko plačam s kreditno kartico, in mi v roke stisnil ključ: “To je vaš ključ za sanitarije.”
A to je bilo vse. Sanitarije je očitno treba zaklepati zato, da jih ne bi kdo pomotoma očistil, v kempu ni nobene večerne razsvetljave, v restavraciji pa nobene hrane. Zato pa so imeli v trgovini kruh, slanino in vino. Za dobro večerjo je manjkala samo čebula.
Bitola, jas te sakam
Popolnega jugonostalgičnega potovanja po Makedoniji seveda ni brez Bitole, kraja nesrečnega imena, kamor so poslali služit vojsko najbolj nesrečne mladeniče v nekdanji državi.
Do Bitole sedaj s Prespanskega jezera vodi lepa, nova cesta, le da sva jo midva v skladu z najino temeljno motoristično filozofijo ubrala po stari cesti, ki pa jo očitno mislijo prepustiti silam narave, da jo preraste in nazadnje požre asfalta, kar ga je še ostalo.
In tudi Bitola se je nazadnje izkazala za svojevrstno razočaranje. Namreč, niti slučajno ne izgleda več tako zabačeno kot v spominih nekdanjih jugoslovanskih rekrutov. Ko nama je uspelo nekako zadeti center mesta, sva se utaborila v nadvse imenitnem lokalu na glavnem trgu, v Vino baru Bure, od koder zelo očitno uraduje lokalna mafija in srkajo dopoldanske kavice bolje stoječi meščani, nasproti njega pa ima svoj urad celo ruski konzulat.
Od česa sicer Bitola živi, ni jasno, (od česa pravzaprav živi vsa Makedonija?), brez dvoma pa gre dobro vsaj lastnikom bencinskih črpalk: pred odhodom v Grčijo, ki ima enega najdražjih bencinov v Evropi, se vsi potniki do vrha založijo z makedonskim!
****
Ste prebrali prvi del Balkaneskpresa? Najdete ga TU.