Na motorju ni nič bolj dolgočasnega od vožnje po ravni cesti, ob kateri ni nič videti. Še slabša je avtocesta. Na navadni cesti za adrenalin skrbi vsaj prehitevanje, drvenje po večpasovnici pa je monotono ubijajoče.
In Albanija ima vse več večpasovnic. Skoraj bi bile lahko že avtoceste, če ne bi imele priključke s stranskih cest, s katerih morajo vozila pri zavijanju levo prečkati dva do štiri pasove. Kolesarjev ali konjskih vpreg, kakor še pred leti, ni več, le tu in tam se kakšen pogumen pešec sprehodi na drugo stran.
Glavna cesta med Serando na jugu in Skadarskim jezerom, ki pelje vzdolž obale, zato ni kaj posebno simpatična, gorovja v notranjosti obetajo bolj zabavno vožnjo. Čas za novo Pot v neznano.
Na poti McAdama
Ime Kruje zveni nekam znano. Tam je neka imenitna trdnjava, za njo pa se dvigajo hribi, čeznje pa pelje cesta, ki utegne imeti lepe ovinke in še lepše razglede. Tako vsaj izgleda na zemljevidu. Vseeno se pod trdnjavo – ki je zares pomembna turistična znamenitost, če sklepamo po številu turističnih restavracij in prodajaln spominkov pod njo – Zvone loti poizvedovanja med domačini:
“Je tole cesta v Burrel?”
Večinoma se možakarji strinjajo, da gre za pravo cesto.
“Kakšna pa je? Asfaltirana?”
Asfaltirana, prikimavajo. Ampak kakšnih deset kilometrov je makadama, pojasni eden. “Ampak s takšnim motorjem ne bo problema.”
Naj takoj povem: da, bil je problem in to resen problem. Za začetek je bila cesta prava pesem. V prelepih ovinkih se je vzpenjala vse više, v hosto, sredi katere je na vrhu pravo visokogorsko letovišče, s taborniškimi kempi. Takoj za njim so cesto ravnokar asfaltirali in počakati sva morala kakšni dve uri, da sva se lahko prva zapeljala po svežem, še toplem asfaltu. Da ni nobenih drugih vozil, bi nama moralo dati misliti. Namesto tega sva se nespametno veselila: “Poglej, posebej za naju so uredili cesto.”
Čez dva kilometra je bilo ceste konec. Brez ceremonij se je v hipu spremenila v grozljiv kolovoz. Pravzaprav v makadam v pravem pomenu, kakor je strokovno pojasnil Zvone: Makadam, ki se imenuje po McAdamu, ki je izumil, da je treba najprej utrditi pot s tremi sloji kamenja natančno določenih debelin (da se vmes ne zataknejo kolesa voz in konjska kopita), vrhnji sloj pa je kombinacija skupaj zlepljenega peska in zemlje. Na tem makadamu je deževje že zdavnaj spralo zgornji gladek sloj, ostalo pa je kamenje z ravni pravšnjimi razmiki, da se vanj zagozdi kolo motorja. In to na ozki, strmi poti navzdol.
S kamna na kamen, desno prepad./Foto RDŠ
Vsak meter poti je bil borba. In še dobro, da je bilo treba ves čas gledati na cesto, kajti prepad na desni je bil presunljivo blizu. Toda kasneje sva kamenje celo pogrešala: ko se je cesta spremenila v blatno, mastno drsališče. Kakšne posledice bi imel padec, sva razmišljala šele zvečer.
Vila na koncu tunela
Ta pot v Burrel vodi po zapuščeni cesti, ki je svoje čase vodila do zdaj zapuščene vojašnice. Pravzaprav cesta ni bila povsem brez smisla, saj sva sredi popolne divjine naletela na odcep še slabše ceste, ki je vodila daleč v dolino: morda do kakšnega rudnika? Vsekakor je bilo tam na dnu videti nekaj hiš, ki so s svetom očitno povezane le s to divjo cesto.
Previdno, po polžje sva napredovala. Upajmo, da je takole res samo deset kilometrov, sem si mislila.
Dvajset kilometrov, tri ure./Foto RDŠ
Bilo jih je dvajset. Zanje sva porabila tri ure. Na cilju pa Burrel, mesto, kakršno je pričakovati na koncu tako zanikrne ceste: zanikrno. V katerem pa sva našla hotel z nobel imenom Vila Bruci, v njej pa udobni postelji, osvežilen tuš in odlična zrezka in dobro domače vino za večerjo. Perfekten zaključek perfektnega dne!
Na albanski Vršič
Da ima Burrel čisto spodobno povezavo s svetom, ne samo divje hribovske ceste do Kruje, sva ugotovila naslednji dan. Tudi ta pot je izjemno slikovita, saj pelje ob reki Mat, ki se najprej zoži v kanjon, nato pa v akumulacijsko jezero.
Ob reki Mat/Foto RDŠ
Toda pred nama je bil vrhunec mototure po Albaniji, slovita ovinkasta cesta SH20, ki se vzdolž albansko-črnogorske meje vzpenja od Skadarskega jezera proti mejnemu prehodu pri Gusinjah. Da gre za albanske mokre sanje slehernega motorista, sva seveda že prej prebrala in si ogledala po internetu. Ampak ta albanski Vršič odpeljati v živo je nekaj čisto drugega. Da je cesta na novo asfaltirana, seveda ne moti, v makadamski različici je morala biti vožnja hudo naporna.
SH20/Foto Zvone Šeruga
V albanskih planinah – razgledi kot doma./Foto Zvone Šeruga
Edino napako ima ta cesta: prehitro jo je konec. Naj se še toliko ustavljaš, slikaš in občuduješ spektakularne razglede, kilometri se kar prehitro nabirajo.
Še dobro, da naju nova lepota čaka takoj za mejo, v Črni gori!
***
Ste prebrali ves Balkaneskpres? Prvi del najdete TU.