Končno sva naciljala motor v smer, ki nama jo je skrbno razložila branjevka na stojnici s sadjem ob obrobju Bihaća: »Pojdita levo, pa desno in pri bolnici spet desno. Potem pa samo naravnost.«
In pot je šla res naravnost. Toda postajala je vse ožja in z obeh strani je na cestišče rinilo bujno zelenje nepokošene trave in neporezanih dreves. Z motorjem je takšna avanturistična vožnja sicer čisti užitek, toda … je to to? Nikjer žive duše, da bi preverila, če sva na pravi poti.
Naenkrat se pred nama pojavi rampa.
Nepričakovani razvoj dogodkov. /Foto RDŠ
Stop, pravi nedvoumno znak. Zakaj je cesta zaprta? Čukasto gledam naokoli in nato v gošči, skoraj povsem skrito za zelenjem zagledam napis: Bosna i Hercegovina, neposredna blizina državne granice.
Hja, in kje je potem Željava?
Zvone, poglej še enkrat na zemljevid!
In s palcem in kazalcem na telefonskem zaslonu prihaja napis Željava vse bliže, se iz niča zariše siva črta: državna meja. Sva v pravi smeri. Ampak Željava je na drugi strani meje. Željava pri Bihaču, bivša kao skrivna letalska baza JNA, ki da jo nujno morava obiskati, kakor je Zvonetu naročil motoristični guru Mitja, pač sploh ni v državi, ki se imenuje Bosna in Hercegovina, ampak v državi Hrvaški!
Blamaža
Ha! Lahko bi se iz te blamaže izmazala z modrovanjem o nekakšnem podzavestnem odporu do novih meja na območju bivše Juge. Ampak že čisto na začetku je treba povedati po resnici: na tritedensko balkansko turo sva se odpravila brez priprav, brez vodnikov, le s kupom nasvetov v stilu: ko bosta na Palah, pojdita na prasetino tam pa tam, v Livnem imajo najboljši sir v Bosni, na severu Albanije je fenomenalna cesta, ki so jo pravkar asfaltirali.
In seveda opremljena z optimističnim motom Lako ćemo! Pa saj smo v Bosni že bili, tam so naši ljudje, bova se že spotoma pozanimala.
In res sva se za Željavo pozanimala. In itak nama je, seznanjena z aktualno politično-varnostno situacijo, branjevka lepo povedala še tole:
“Vojska vaju ne bo pustila blizu!”
“Zakaj?”
“Zaradi beguncev!”
Da pa je nisva vprašala, v kateri državi je Željava, sva si pa seveda čisto sama kriva.
Očitno, da kljub zemljevidom in natančnim napotkom domorodcev z lahko najdeva Poti v neznano …
Poti v neznano
Da nisva imela nobenega potovalnega načrta, ni čisto res. Imela sva ga: v treh tednih priti do Grčije in nazaj do Grčije po čimbolj stranskih in čimbolj slikovitih cestah.
Torej sva se za začetek odpeljala na zdaj že najino legendarno štartno točko, zidanico pod Gorjanci.
Gremo!/Foto RDŠ
S težko muko sva se zadrževala, da nisva iz Ljubljane zavila čez Janče pa na Litijo in čez Posavje v Mokronog, pa tako dalje, ampak sva jo odpraščila po kar precej hitri ljubljansko-novomeški varianti ob Krki. Nato pa z borovničkami in vso drugo prtljago v treh torbah in treh rumenih “svinjah” čez Gorjance – v roke policijski kontroli. Pihanje. Nula. In še enkrat v roke policijski kontroli. Hitrost vožnje. Prehitra.
To sta bili na 4900 kilometrih poti in v osmih državah edini bližnji srečanji s policaji.
Vikend Tam dol
Vožnja proti Karlovcu me vedno spomni na čase, ko smo pri naši zidanici poslušali obstreljevanje tam čez Gorjanci. Tudi Hrvati tistega časa še niso pozabili. Marsikatera fasada v Karlovcu je še zdaj vsa kozava od strelskih lukenj, pa ne vem, ali zato, ker s tem ponosno razkazujejo svoje bojne rane ali enostavno nimajo denarja za novo fasado. V Turnju, kjer je bila prva obrambna črta za Karlovac, pa so na prostem napravili muzej domovinski vojni. Natančno sva si ga ogledala, v skladu s splošnim pravilom, da je nos treba vtakniti povsod – še zlasti tam, kjer ni vstopnine.
Vožnja po teh krajih me vedno znova malce razžalosti. Vse zapuščeno, zaraščeno, najprej so ene pregnali, drugi so sami odšli, preostale pa pokonci držijo domoljubje pa veteranske penzije, pa nič drugega … Prazne njive, polja neobdelana, travniki zaraščeni, obcestno zelenje počasi okupira asfaltno prevleko. Avtov ni veliko, če so, imajo slovenske registracije. Konec tedna je in »naši« Bosanci« so prišli na redni mesečni obisk k »svojih tam dol« (če povem politično nekorektno tako, kot sicer sami rečejo).
Kopalnice imajo!
In tudi zato je verjetno čez mejo, v Bosni, na poti proti Veliki Kladuši, prav živahno. In veliko novih ali obnovljenih hiš z živahnimi fasadami po slovenskem vzoru – ampak nobena tako v oči bijoče fluorescentna, kot zna biti v kakšni idilični gorenjski vasici – pa nabito polne trgovine. Z vsakim kilometrom je očitno, da so tu Bosanci enako mahnjeni na gradnje kot Slovenci. Trgovine z gradbenim materialom se vrstijo ene za drugo. Izbira oken in vrat je velika, pa marmorja in drugega okrasnega kamenja ne manjka, razstav keramike in kopalniške opreme pa je toliko, da mora imeti vsaka bosanska novogradnja vsaj pet kopalnic. Bosanci gradijo v Sloveniji in Bosanci gradijo doma, potrdi mojo teorijo na bencinski pumpi mladenič, ki je pri sosednji mizi peljal svojo družinico na kavo in sok, sicer pa dela kaj drugega kot na gradbišču v Sloveniji.
Motoristični raj št. 1
Vožnja po Bosni je prijetna, prometa ni veliko, ceste fletno vijugaste, pa kar dostojno vzdrževane. Ko se iz Cazina proti trdnjavi Ostrožac cesta začne spuščati proti reki Uni, postane vožnja prav spektakularna. Na dnu, ob bencinski črpalki ob reki, je pravo motoristični zbirališče, kasneje pa se izkaže, da imajo v Bihaču veliki motoristični shod.
Ampak za nič od tega se nisva utegnila zanimati, ker sva se morala lotiti iskanja Željave. Po že opisanem fiasku pa sva lahko samo hrepeneče opazovala restavracije, kjer bi si ob razgledu na reko lahko privoščila prvo porcijo čevapov, in se v mraku spustila skozi nacionalni park Una proti Kulen Vakufu, v kamp Buk.
V pozdrav omamen vonj po pečenih postrveh, pa prisrčen:
“Dobrodošli! Od kje ste?”
In nato:
“A, Slovenci! Najprej bomo spili eno rakijo!”
****
Balkan ekspres je nadaljevanka v sedmih delih: