Pogovor z Alenko Artnik, potapljačico na vdih, za poletno številko Avanture julija 2018.
Koprčanka Alenka Artnik je potapljačica na vdih, »fridajverka«. Pred šestimi leti še ni slišala za ta šport, zdaj je svetovna prvakinja v potopu z dvema plavutkama (85 metrov globoko) in v potopu z eno plavutko (100 metrov), svetovna rekorderka in četrta ženska na svetu, ki je naredila uradno veljavni potop na sto metrov – na en sam vdih.
Alenka Artnik spet z novim globinskim rekordom – 111 metrov/Foto Instagram
Alenka Artnik je osvojila pet zlatih kolajn na vseh petih svetovnih oziroma evropskih prvenstvih, ki se jih je v svoji kratki potapljaški karieri sploh udeležila. Nedvomno je izjemen športni talent. A Alenka je veliko več od svojih športnih dosežkov. Ali drugače – če ne bi bila veliko več, teh dosežkov najbrž niti ne bi bilo. Lionel Messi (ker se zdaj pač vse vrti okoli svetovnega nogometnega prvenstva) je nekoč dejal: »Potreboval sem 17 let in 114 dni, da mi je uspelo čez noč.« Alenka je poleg ur meditacije in treningov v bazenu, v morju in telovadnici potrebovala tudi deset najtežjih let svojega življenja, ko se je borila za preživetje, ko je bila povsem na dnu in o katerih sicer redko govori, a zaradi katerih je danes ni več strah, ne na gladini ne kjerkoli globoko pod njo. Predvsem pa iz izkušnje ve, da dotik dna pomeni le še pot navzgor.
Alenka, začniva v morju, sto metrov globoko. Kako je tam spodaj?
Občutek breztežnega padanja v globino je magičen. Seveda le pod pogojem, da se ti uspe popolnoma sprostiti in predati prostemu padu ter tlaku. Oči imam zaprte, zato le zaznavam vodo, ki nežno boža obraz. Misli utihnejo, sem popolnoma prisotna v trenutku. Ta občutek bi lahko primerjala z občutkom, ko si v globoki meditaciji. Alarm na potapljaškem računalniku me opomni, da sem blizu cilja, in se počasi pripravim na obrat. V tej fazi, ko si sto metrov pod gladino, je izredno pomembno, da obdržiš fokus in mirnost, saj sledi še sto metrov poganjanja do površja. Tako potop poteka v idealnih razmerah, se pa pogosto zgodi, da mora fridajver obrniti, preden sploh pride do želene globine, ker je okoliški tlak zelo močan, tehnika izenačevanja pa zelo zahtevna in subtilna. Hitro se zgodi napaka, kar pomeni predčasni obrat.
Čemu pripisuješ svoj uspeh? Mentalni naravnanosti, telesni pripravljenosti, disciplini, fizionomiji? Pred nekaj leti te še ni bilo, zdaj si najboljša na svetu. Si tak talent?
Imeti moraš vse – talent, telesno moraš biti primerno grajen, biti moraš discipliniran, mentalno moraš biti močan, moraš pa imeti tudi srečo, da ti pride ta »tvoja« dejavnost sploh nasproti. Zelo sem hvaležna vesolju, da mi je poslalo fridajving, ker mi je poslalo nekaj, v čemer sem lahko najboljša. Kot da bi vesolje reklo: »Dovolj sem preizkušalo to punco, dajmo ji nekaj, da se bo lahko imela fajn.« (smeh)
Kako pa je vesolje to svojo odločitev manifestiralo?
Saj veš, kako se to zgodi, vedno po nekem »naključju«. Prijatelj se je udeležil začetnega tečaja potapljanja, trening je bil v bazenu, takrat sem tavala na veliko, nisem imela nobenih hobijev. Vprašal me je, ali bi prišla poskusit, in ker sem se vedno rada potapljala, me je zanimalo, kako dolgo lahko zdržim pod vodo. Do takrat sploh nisem poznala tega športa, potem pa sem že na prvem treningu razturala, premagala sem vse fante, počutila pa sem se, kot bi doživela razsvetljenje. Po prvem treningu sem vedela, da je to to.
Revija Avantura 3/2018
Vseeno – odločitev, da se podaš v tako nejasno prihodnost, je bila pogumna.
Meni je fridajving rešil življenje, ampak prišel mi je naproti, ker sem bila pripravljena. Je pa res, ja, da sem se morala odločiti, narediti sem morala ta korak, pustiti klasično življenje za seboj, za kar tudi potrebuješ pogum.
Lotila si se športa, v katerem je trenutno ženska konkurenca veliko močnejša od moške.
(smeh) Tako, ja. Lani na svetovnem prvenstvu se je kar sedem žensk potopilo globlje od 90 metrov, kar se doslej še ni zgodilo. Pri moških so trije v vrhu, potem pa daleč za njimi še drugi. Da sem postala svetovna prvakinja v tako močni konkurenci, je še lepši uspeh.
Prosto potapljanje je bilo še pred nekaj leti skoraj neznan šport, zdaj pa postaja vse bolj priljubljeno, tudi v Sloveniji. Zakaj?
Je zelo specifičen šport. S telesnega vidika je izredno naporno, je pa tudi izredno mentalen šport. Mislim, da smo ljudje v teh časih vse bolj naklonjeni temu mentalnemu, mogoče celo spiritualnemu. Danes gre že skoraj vsakdo vsaj kdaj pa kdaj na kakšno meditacijo, na jogo, na karkoli, kar kliče po neki alternativi. In hvala bogu, da se tudi ta zavest dviguje.
Bi lahko rekli, da je na neki način zeitgeistovski šport?
Ja, po eni strani je mentalen, po drugi pa so razlogi za priljubljenost tudi povsem praktični. Vse več fridajverjev se usmerja v profesionalne vode, vedno več jih je profesionalnih športnikov. K temu je pripomogla tudi tehnologija, družbena omrežja, velike tekme so predvajane neposredno v spletnem prenosu, »live stream«, potapljače namreč ves potop spremljajo majhne varnostne kamere. Večja medijska odmevnost pomeni tudi večji interes sponzorjev in krog je sklenjen.
Dodatno bi omenila estetski vidik fridajvinga, ki je mogoče bolj površinski, a hkrati izredno pomemben v tem času – ta šport je izredno fotogeničen. Če pogledamo vse te podvodne fotke na instagramu, to modrino, dobimo asociacijo na nadnaravna bitja, na morske deklice … vse to pomaga pri popularizaciji.
Za potapljanje na vdih pravimo, da je ekstremni šport, a opisujemo ga tudi kot meditacijo. Ta pojma sicer redko uporabljamo v istem stavku.
Ja, točno zato mi je pa tako všeč, ker je takšen paradoks. Dejansko je ekstremen. Jaz osebno, ko delam globok potop, sicer ne razmišljam, okej, to je mogoče to, mogoče se ne bom več vrnila. Sploh nikoli ne razmišljam o tem, saj verjamem vase. A če rineš 100 metrov globoko na en vdih, je to seveda ekstremen šport. Lahko se zgodi marsikaj, česar ne pričakuješ, navsezadnje te lahko spodaj sreča kakšna morska žival in se odloči, da te vzame s seboj. Nisem še slišala za tak primer, a vsekakor se lahko zgodi marsikaj. Adrenalinski seveda ni, adrenalin nima tu kaj početi. Je pa šport, ki kar kliče po balansu, po dualnosti, zelo je pomembno, da najdeš ravnotežje. Je ekstremen, a hkrati spiritualen, meditativen – torej neka druga skrajnost. Šport sam po sebi je šport, treba ga je fizično odtrenirati. A za rezultat moraš biti popolnoma predan in usklajen s svojim umom, z glavo, in v fridajvingu je to še posebno izrazito.
Kako treniraš ta mentalni del?
Najboljše za to so meditacije, obstajajo pa tudi drugi načini treninga osredotočenosti. Pranajama je eden od njih, osredotočenost na dihanje, na voljo so tudi vodene meditacije. Meni najbolj pomaga fokusirano dihanje, ki je izredno dober trening za osredotočanje misli. Želim si priti v tako imenovani »flow state«, ko sta telo in um tako usklajena, da ne upravljaš več aktivnosti s svojim razumom, ampak pustiš, da se aktivnost preprosto zgodi, da aktivnost naredita telo in um sama. Lahko je to slikanje, lahko je kuhanje, lahko je šport – gre za stanje uma. Če veliko vadiš fokus, lahko dosežeš ta »flow state«, je torej nadgradnja te osredotočenosti.
Si pred vsakim potopom v tem stanju?
Za to stanje so potrebni določeni pogoji. Eden od njih je, da moraš zelo dobro natrenirati neko aktivnost, biti moraš zelo samozavesten in verjeti v svoje telesne sposobnosti. Drugi pogoj je meditacija, trening fokusa, tretji je motivacija. Če nimaš izziva, preprosto nisi pravilno motiviran. Kombinacija vsega tega šele omogoči okoliščine za »flow state«. Meni se na treningu ne dogaja pogosto. Ko pa sem na tekmi in je pritisk toliko večji, kjer je zraven tudi pozitiven stres in seveda motivacija, se mi lahko zgodi. In to so ponavadi najlepši potopi.
V takšnem stanju dosegaš najboljše rezultate, in kar je zanimivo, tudi najlažje. To je lep dokaz, kako pomembno je biti v tem stanju, saj porabiš veliko manj energije. Pri fridajvingu je to še toliko bolj izrazito, saj pomeni manjšo porabo kisika.
Si prišla do teh ugotovitev sama? Kakor vem, nimaš trenerja.
Nimam, ne.
Kako to?
Tak karakter sem. Od nekdaj sem bila bolj samorastnik, navajena sem, da sama raziskujem, in tako mi najbolj ustreza. Lani, ko sem končala sezono, sem čutila, da se nekaj dogaja z mojim umom in da moram raziskovati naprej. Še med sezono je bil moj um izredno fokusiran, in to ne z egom. Bil je spontan fokus. Težko je pojasniti, sem pa opazila, da ko sem bila v tem stanju, ko sem nekako odklopila svoj razum in je ego utihnil, je nenadoma povezava med telesom in umom (mogoče se temu reče podzavest) začela upravljati vse tisto, kar je pač morala upravljati. In bilo je fantastično, nikjer ni bilo nobenega strahu, občutek je bil fenomenalen. V tem stanju so sledili najlepši in najlažji potopi. Ko sem se vrnila domov, sem potem tako dolgo brskala, da sem našla povezavo s tem »flow statom«. Nekateri temu rečejo zen, v športu se še najbolj uporablja termin »pick performance«.
Zato so tvoji potopi tako zelo čisti in močni, da nisi niti blizu izgubi zavesti?
Ja, jaz bi rekla, da sem frišna. (smeh)
Vodijo takšna spoznanja v velike ambicije?
V tem je ravno stvar: to stanje je težko ulovljivo. Seveda ga je mogoče natrenirati, ampak ne gre tako, da bi samo pritisnil na gumb in bi se zgodilo. S tem se bom morala še veliko ukvarjati, je pa najboljši dokaz, da vsega v življenju ne moremo nadzirati. Tega vsekakor ne morem, zato mi je najbrž tudi tako všeč. Bom videla, ali mi bo letos sploh uspelo priti v to stanje. Lani, ko sem naredila potop na sto metrov, so vsi začeli govoriti: vau, kdo je ta punca, na sto metrov je šla, pa toliko ima še rezerve. Potem takoj sledijo pričakovanja, da bom naredila neki strašen rekord. Temu dodamo še sponzorje, in čeprav sem zelo skulirana in imam še vedno isto, svojo glavo, s svojo miselnostjo in pričakovanji, vse to hočeš nočeš vpliva nate. Začneš kalkulirati, razmišljati, dvomiti. Mogoče sem zdaj že nekoliko zunaj tega, a še pred kratkim sem bila v obdobju, ko vse skupaj ni dobro vplivalo name. Potem sem odklopila medije in vso dramo, ki se dogaja.
Torej ne bova nič konkretnega rekli o letošnjih ciljih?
Biti boljša kot lani – seveda, ampak to je zelo na izi odgovor. V resnici bi lahko tri ure govorila o svojih ciljih. Jasno, želim si, da bo rezultat tega, kar počnem, tudi globlji potop, ampak če ne bo, pač ne bo.
V zelo kratkem času si dosegla izjemno veliko.
To je zelo zanimivo, ljudje smo nagnjeni k temu, da radi vidimo lepe stvari, da radi slišimo lepe zgodbe. Se pa ne spuščamo globoko. Preden sem začela zares trenirati fridajving, sem prestajala zelo velike krize. Živela sem težko, imela sem deset zelo težkih let. V tistem življenjskem obdobju, ko fridajvinga še nisem niti poznala, ko nisem imela nobenega športa, ko me ni nihče poznal, sem se borila za preživetje. Da sem danes tukaj, da se mi je uspelo prebiti skozi vse tiste krize, sem lahko hvaležna sebi. V letih fajtanja sem se toliko naučila, da mi danes ni težko, če mi nekje ne bo uspelo. Ker vem, da je vsaka izkušnja del celote. Zaradi tistih izkušenj vidim stvari iz širše perspektive. Zato tudi na nič ne gledam tragično. Recimo, da je bilo tisto obdobje moj življenjski trening, da sem zdaj lahko kar suverena. Kar sem danes, je posledica tistega prej, čeprav ni imelo nobene zveze ne z zdravim življenjem ne s športom.
Ali nisi v mladosti trenirala kajaka?
To je bilo od desetega do dvajsetega leta, zdaj sem stara 36 let. Vmes pa je bilo še teh deset let.
Bi kaj povedala o teh desetih letih? Vem, da je to zelo intimno vprašanje, in če o tem obdobju ne želiš govoriti javno, bom razumela.
Ravno nasprotno, v bistvu sem vesela, da imava tak pogovor, ker si želim o teh stvareh govoriti javno. Ljudje ne potrebujemo samo fars, instagrama in vsega lepega. Vsi smo trenutno v krizi, zato je pomembno, da ljudje govorimo iskreno o stvareh, da povemo, da ni vse zlato. Nekje pri osemnajstih letih se mi je začelo vse skupaj lomiti. Pustila sem šolo, koprsko gimnazijo, pod pretvezo, da bom profesionalna športnica, kajakašica, ampak seveda je bilo to eno samo bluzenje. Doma smo imeli velike krize, oče na eni strani, mama na drugi, jaz vmes, prepuščena sama sebi. Starša sta verjela vame, ampak leto pozneje sem pustila tudi šport in vse je šlo samo še navzdol. V letih odraščanja je že itak težko, če pa si leta in leta priča alkoholizmu v družini, narkomaniji, je še veliko težje.
Alkoholizmu, narkomaniji?
Oče je bi dolga leta alkoholik. Ko sem bila stara okoli 20 let, je abstiniral, a v mladosti nisem imela v njem stebra, vzornika. Moj polbrat je bil deset let starejši od mene, generacija, ki je v devetdesetih letih eksperimentirala z drogami. Pri šestnajstih je zdrsnil zelo, zelo globoko, postal je zelo težek odvisnik. V tistih letih je bila narkomanija pri nas tabu, ni bilo komun, ni se vedelo, kaj sploh narediti, in moja starša sta bila začetnika okroglih miz in mislim, da celo prva starša pri nas, ki sta javno spregovorila o teh stvareh. Don Pierino je bil takrat pri nas doma in je mojemu bratu pomagal priti v komuno v Rimu, pozneje na Tajsko … Ja, prestali smo celo kalvarijo. Ko je prišel nazaj, pri nas še vedno ni bilo rehabilitacije in se je vrnil na staro pot. Verjetno tudi zato, ker je videl očeta, ki je bil še vedno odvisnik od alkohola. Bilo je res zelo, zelo težko. Nekje vmes smo bile midve s sestro in mama, ki je morala vse nekako držati skupaj, dve hčerki in dva takšna težka kalibra. Ne vem, kako je zmogla, ampak zame je največji heroj. Imeli pa smo tudi veliko lepih družinskih trenutkov, ritualov …
Sliši se, kot da si morala zelo na hitro odrasti …
Do takrat sem bila zelo pridna, v šoli, v športu, potem pa se mi je vse porušilo. Bil je boj za preživetje, da se nisem vdala. Stala sem že na mostu …
Metaforično?
Ne, v resnici.
Kaj pa sestra?
Hvala bogu sem imela njo. Ona je moja starejša sestra, moj guru, moja zaščitnica. Mislim, da sva preživeli, ker sva imeli druga drugo. Brat je umrl pri triintridesetih letih, telo mu je odpovedalo, mama je leta 2009 umrla za rakom, potem še oče. Sestra je bila zelo navezana na očeta in po njegovi smrti se je odločila, da gre na pot, da predela vse skupaj, in sama je prehodila 900 kilometrov Camina de Santiago. Pred dvema letoma je izdala knjigo z naslovom Ranljiva – že to veliko pove, imeti moraš kar veliko poguma, da govoriš o svoji ranljivosti. Obe pa sva zelo dobro razumeli to sporočilo vesolja: »Punci, to je vajin čas, pojdita.« Zdaj sva vsaka na svojem koncu sveta, ne slišiva se redno, kadar pa se, se prav smejiva, ko se nama tako linearno odvijajo stvari. Življenje je en tak paradoks, sčasoma ne jemlješ stvari več tako zelo resno.
Hvala, ker si spregovorila tudi o tem delu svojega življenja …
Mi je lepo o tem govoriti, zaradi vsega tega ne gledam na življenje več tako linearno, stvari vidim popolnoma drugače. Odnosa, ki ga imam do fridajvinga in tudi do življenja nasploh, ne bi imela, če ne bi dala skozi vse te kalvarije.
Kako zdaj vse te izkušnje vključuješ v potapljanje?
Ko prestajaš nekaj tako težkega, se preprosto naučiš – predati. Ko si dejansko tako ogrožen, nimaš več druge možnosti, kot se predati in zaupati, da bo življenje naredilo svoje. Takrat, ko je najtežje, je najbolj pomembno, da zaupaš vase, da zaupaš univerzumu – pa nisem religiozna, verjamem pa v nekaj več, recimo temu univerzum. Tisto desetletno obdobje me je naučilo, da ne smem poskušati nadzorovati stvari, da moram imeti pozitivne misli, ne delati panike, pustiti času čas in ponavadi se vse uredi. To je moja lekcija, zelo draga izkušnja iz tega obdobja, in mi zelo prav pride.
Bistvo potapljanja na vdih je prav v prepuščanju …
Ja, ko se fizično spuščaš v globino, moraš zaupati, se predati. Če ne prideš do tega stanja, si fizično v krču, a ko se spuščaš na sto metrov ali globlje, moraš telo sprostiti, vse celice svojega telesa moraš sprostiti.
Vmes je najbrž težko misliti na nič … Na kaj misliš?
Pred časom sem malo izgubila motivacijo. Številke, športni dosežki mi niso dovolj. Ker okolje tako podžiga pričakovanja, sem imela krizico. Zdaj počasi prihajam k sebi. Vedno več je podiranja rekordov, fridajving gre vedno bolj v to tekmovalno smer, jaz pa se s tem ne morem poistovetiti. Morda bom dosegla rekord, ki bo sicer rezultat, a v resnici bo sklop dogajanja, ki ni neposredno povezano s to številko. To nisem jaz, tega ne delam zaradi nazivov. Jaz imam recimo odprto srce za potepuške živali in poskušam jim pomagati, kjerkoli sem. In ko pomislim, koliko živali v tem trenutku potrebuje našo pomoč, kaj vse se v tem trenutku dogaja na tem svetu, moja življenjska poanta pa je v tem, da se ženem za neko številko … se mi zdi to totalna norost. Zato se definitivno ne morem poistovetiti s to številko.
Kako vseeno najdeš motivacijo za tekmovanja?
Ker si mislim, da mi bodo uspehi in nazivi pomagali k temu, da bom lahko izkoristila svoje ime, svoj vpliv za to, da ozavestim ljudi, naj gredo v akcijo. To je moj motiv. Prej si me vprašala, kaj razmišljam, ko grem dol. V zadnjem času nisem imela najboljših potopov ravno zato, ker nisem mogla odklopiti misli, svoje misli sem odnesla dol in nazaj gor. Potop zato ni bil ne lahek ne lep. Potrebovala pa sem to izkušnjo, da zdaj vem, kako pomembno je, da sem predana, da imam urejene misli. Zdaj spet poskušam vzpostaviti stik s sabo in lepo mi uspeva, spet imam zelo lepe potope. Misli, če so, je treba zapakirati, jih dati v škatlico – in jih pustiti tam.
Laiku se zdi potop v ekstremno globino ekstremno nevarno početje. A nesreč je izredno malo in dogajajo se pri podvodnem ribolovu, ne pri potapljanju na vdih. Zakaj?
Že misel na to, da greš tako globoko pod vodo brez kisika, je srhljiva, in ker ljudje ne poznajo športa, mislijo, da je totalno nevaren. Ne vedo pa, da je varnostni sistem izredno pomemben in zato zelo razvit.
Kako je za varnost poskrbljeno na tekmi?
Potapljača spremlja kamera ves čas potopa, spodaj je sonda, na različnih globinah so varnostni potapljači, za dodatno varnost pa še protiutež. Ko potapljača, ki je na vrvi, spremljajo s kamero, ga vidijo v obraz, in če bi šlo karkoli narobe, bi sodnik takoj spustil v vodo 50-kilogramsko protiutež. Medtem ko utež tone, potapljača na drugi strani vrvi dviguje. Na platformi so seveda tudi zdravniki, ki točno vedo, kako morajo v takšni situaciji ukrepati.
Kaj pa na treningu? Najbrž nimaš vse te logistike?
Na treningu običajno nimamo takšne profesionalne oskrbe. Zato sem pred tekmo na Bahamih prišla odšla na enomesečni trening v Šarm (Šarm el Šejk, Egipt, op. p.), ki je fridajeverska meka, vsa logistika je že pripravljena, celo protiutež. Tam sem začela spet delati globlje potope, zato potrebujem varnost na najvišji ravni, da se lahko med potopom sprostim.
Tvoj najboljši in najslabši potop?
Najlepši potop je bil tisti na svetovnem prvenstvu, na sto metrov, s katerim sem osvojila naslov svetovne prvakinje. Globino napovemo dan prej in jaz sem napovedala največjo. Startna lista je bila tudi znana in točno sem vedela, da bom, če mi potop uspe, postala svetovna prvakinja. Čutila sem nekaj pritiska, ki pa sem ga poskusila odmisliti, zjutraj pred potopom sem sledila svoji rutini, ritualu, in na tekmo sem šla kot na trening, povsem hladnokrvno. Mogoče sem imela edino malo višji pulz, ampak zadnjih nekaj vdihov sem se odklopila, se osredotočila na potop, na svoje korake, ki jim sledim, in naredila sem izredno fokusiran, zelo močen potop. Pozitiven stres. Bil je res lahek potop in to je bila njegova dodana vrednost, saj sem imela še veliko rezerve. Tako se želim potapljati, temu občutku moram slediti tudi v prihodnje. Če bom čutila, da nisem povsem pripravljena, hočem napovedati manjšo globino, a narediti čist potop. Načeloma imam vedno močne potope, tudi moji varnostni potapljači mi vedno rečejo: »Kako je tebe lepo varovati, vedno si tako sproščena, vedno prideš gor, kot da si naredila tri korake.« Upam, da bom tako nadaljevala.
Slab potop?
Nikoli nisem imela res slabe izkušnje. Če se res ne bi počutila, ne bi naredila potopa ali pa bi naredila plitvejšega. Tudi nikoli nisem izgubila zavesti ali imela sambe.
Kaj je samba?
Samba je izguba ali zmanjšanje nadzora in koordinacije telesnih gibov, ki nastopi zaradi pomanjkanja kisika v telesu ob predolgem zadrževanju sape. Temu ponavadi sledi popolna izguba zavesti.
Nikoli torej nisi imela niti sambe, ne poznaš občutka?
Sambo sem doživela nekajkrat na treningu v bazenu, vendar nikoli po globinskih potopih. Prvo sem doživela, ko sem ležala na postelji in delala suho statiko (zadrževanje sape na suhem, op. p.), in sem se začela smejati, ker sem bila tako vesela, da sem končno doživela ta občutek, pa čeprav na suhem. Enkrat sem imela nekaj podobnega »blackoutu« v bazenu, ampak ni bil pravi. To je to. Odkar treniram globinske potope, pa nikoli. Kakšen blackout, ni šans!
Če brez težav preplavamo pod vodo 50-metrski bazen, ali to pomeni, da se lahko brez skrbi podamo 25 metrov v globino?
Ta rezultat nam lahko da dobro samozavest, v globinah pa je pomemben dodaten dejavnik izenačevanje. Če preplavamo 50 metrov v dolžino, je to super, a potapljanje v globino je zaradi izenačevanja nekaj popolnoma drugega. Za začetnike je za potop do 50 metrov klasični način izenačevanja čisto dovolj. Nadgradnja, tako imenovani »mouth fill«, pa pride v poštev za tiste, ki se začnejo resno ukvarjati s tem športom, nekje od 50 metrov naprej.
Prosto potapljanje najprej vedno povežemo z zadrževanjem sape, potem mu dodamo še mentalno komponento, a potapljači zaradi učinka stiskanja zraka z vse večjo globino postajate vse manj plovni, preidete v stanje »negativne plovnosti«, zaradi katere od določene globine naprej dejansko tonete. Kar pomeni, da morate ob povratku to težnost premagati z močnim plavanjem, ki povzroča tvorbo mlečne kisline, po domače zakisanje mišic. Poleg zadrževanja sape in meditacije torej tudi trening v fitnesu?
Seveda, ogromno treninga! Toleranca na laktičnost je izredno pomembna. Ko si na stotih metrih in moraš še nazaj, si lahko predstavljaš, kako je to naporno za noge, saj postanejo še prej laktične kot na površju, ker nimajo dovoda kisika. Ogromno ur preživim v fitnesu, tudi v bazenu naredim ogromno treningov.
Koliko to stane in kako si pokriješ sezono?
Prvi dve sezoni sem si sponzorirala sama, za letošnjo pa sem dobila sponzorje. Imela sem več kot 35 intervjujev v medijih, in ko sem končala lansko sezono in prišla domov, se je zame šele zares začelo. Bilo je izredno naporno, ampak na srečo me je kot prvi pri tem projektu podprl Akrapovič, sledili so Luka Koper, Mestna občina Koper, Slovenska potapljaška zveza … Je pa cena sezone odvisna od lokacij tekem, letos imamo eno na Bahamih, ki so izredno draga destinacija. Sezona me bo stala približno 35 tisoč evrov, v kar so vštete letalske vozovnice, namestitev, hrana in treningi.
Kje so še rezerve v tem športu? Ne mislim na ekstremno disciplino no limits, ki je močno povezana tudi s tehničnim napredkom in ogromnim finančnim vložkom, ampak na tekmovalne, varne discipline, v katerih tekmuješ tudi ti?
Rezerve so verjetno v tehniki treniranja, v učinkovitejšem treningu. Vse več se dela raziskav na to temo, tudi o samem športu je vse več znanega in verjetno vse več ljudi ve, kaj je najbolj učinkovit fizični trening. Pri nas recimo kardio, aerobni trening, sploh ne pride v poštev. Tukaj so gotovo še rezerve. Za samo tehniko plavanja mislim, da je že zelo razvita, bi pa definitivno poudarila mentalni del, sposobnost, da se prepustimo, da odklopimo svoj razum in misli, da pustimo, da telo in um naredita potop brez naše aktivne zavesti. Do tega, da bi lahko pritisnili na gumbek in se prestavili v to stanje zavesti, je še dolga pot. Če bomo znali to stanje še bolj razviti, bodo rezultati še zelo napredovali.
Večina športov deluje na adrenalinu, pri prostem potapljanju je ravno nasprotno – treba se je sprostiti, umiriti dihanje, znižati pritisk. Še en paradoks tega športa?
Pri prostem potapljanju ne gre nič na silo. V povezavi med fizičnim in mentalnim imamo še zelo veliko praznino in zelo veliko rezervo. Voda je izredno mehka, lahko je pa tudi trda kot beton.