Nadaljujemo z objavo spominov na potovanje pred 17 leti, ko smo s Kajo in Gregom potovali po Aziji. Ugotovili smo, da v laoški vasici Vang Vieng piva že nekaj časa ne točijo več v plastične vrečke. Nostalgičnega popotnika čaka razočaranje, ljubitelji množičnega turizma pa ponekod že prihajajo na svoj račun.
Laoško srečanje/Foto Zvone Šeruga
Od potovanja ostanejo čez mnoga leta v spominu le najpomembnejši dogodki, poleg njih pa kup utrinkov, kak spomin na posebno prijeten hotel ali posebno svinjsko stranišče, nenavadna zgodovinska ali etnografska dejstva, vonj po kakšni posebni jedi ali smešen pripetljaj, ki ga prijateljem prodajaš kot svojo popotno anekdoto.
Ob misli na potovanje v Laos pred šestimi leti se tako vedno najprej spomnim tele zgodbice:
Zvone, Kaja in jaz sedimo v nekem malem vaškem bifeju – pravzaprav edinem! – v vasici Vang Vieng. Pa pride fant z motorjem, gre za točilno mizo in naroči liter piva. Natakarica prinese steklenico in njeno vsebino prelije v – majhno prozorno plastično vrečko! Potem ročaje spretno zavozla, fant vrečko previdno prime, sede na motor in odbrzi.
Vas v neonski svetlobi
Šest let pozneje smo spet v isti vasi. Ne samo, da Vang Vieng ni več videti tako, kot da tu vlada pomanjkanje pivskih steklenic, tudi vaški bife ni več en sam. Pravzaprav Vang Vienga ne prepoznam. Vasica, v kateri so turistu, ki si je prišel ogledat bližnje kraške jame in se sprehajat ob reki, še pred nekaj leti komajda lahko dali streho nad glavo in juho za kosilo, se je namreč s svetlobno hitrostjo razvila v še eno mini popotniško Meko, tudi s takojšnjim in poceni dostopom do interneta in pranjem umazanega perila. Tam, kjer je nekoč stal vaški bife, ravnokar gradijo nekaj novega. Morda restavracijo, ki bo le še ena v vrsti kakšnih dvajsetih, v katerih ne ponujajo samo običajne popotniške hrane, bananinih palačink, pečenega riža in mlečnih napitkov, ampak, kdo ve zakaj, med seboj tekmujejo tudi v pripravljanju pic. Med njimi so posejani rumeni neonski znaki, ki usmerjajo k najrazličnejšim hotelom. Vsaj trideset jih je in šele po dolgem času nam je uspelo odkriti tistega, v katerem smo stanovali pred šestimi leti.
Chantala Guest House se ni čisto nič spremenila. V pritličju je v prednji sobi skromna trgovina in dve mizi, za katerimi je družina, v prvem nadstropju je nekaj sob, stranišča in tuši so na dvorišču. Tudi soba, v kateri smo bili, je še vedno enaka: opremljena le z dvema velikima posteljama, z živo modrimi stenami, na katerih so sledi vseh packov, ki so zadnjih kdo ve koliko let svinjali po njih.
Toda stara dobra Chantala, nekoč eden izmed treh enako skromnih hotelčkov v vasi, je zdaj grdi raček med konkurenco. Pravzaprav ima poleg sebe z živo neonsko lučjo osvetljeno novo Chantalo, ki za malo več denarja – namesto petsto tolarjev za sobo sedemsto – ponuja malo manj depresivne sobe.
»Zadovoljni smo,« se smeje Mr. Phone, ko ga vprašam, kako gre kaj posel. Za sedem dolarjev na osebo ta nekdanji vojak laoške vojske, ki se je šolal v nekoč bratskem Turkistanu, prodaja popotnikom ogled dveh čudovitih jam, preprosto kosilo in nazadnje spust s kamionsko zračnico po reki.
»Ko sem bil v vojski, sem petnajst let hodil domov, v Vang Vieng, le za dva ali tri dni, in takrat s turisti nisem imel nobenega stika, saj sploh nisem znal angleško. Potem pa jih je bilo čedalje več in videl sem priložnost za posel. Pred štirimi leti sem zapustil vojsko, se vrnil v rojstno vas in se začel učiti angleško.« Stroški za izlet so minimalni, interes turistov je velik, njegov mesečni zaslužek pa gotovo bistveno nad povprečjem dežele, ki je ena od najrevnejših na svetu.
Grega z lokalnimi pobalini/Foto Zvone Šeruga
Več hotelov kot templjev
In Vang Vieng je le ena izmed treh novih cvetočih turističnih točk v državi, ki je zadnja desetletja preživela v socialistični odmaknjenosti ter v senci večjih in razvitejših sosedov in je ravno pred šestimi leti začela nekoliko bolj gostoljubno odpirati svoje meje.
Prvo razočaranje za naše nostalgične spomine je bil že prihod v Pakbeng, vasico ob bregu Mekonga. Pred šestimi leti smo jo dosegli z ladjo s tajske strani, tokrat pa smo prišli s kitajske strani, po šesturni vožnji s tovornjakom skozi gosto džunglo. Ko smo takoj ugotovili, da nam ne bo treba več spati v takšni zanemarjeni luknji kot prvič, saj je v tem času zraslo nekaj novih, lepših hotelčkov, smo bili čisto zadovoljni. Ko pa so zvečer začele v pristanišče prihajati ladje kar druga za drugo in so se z njih začele usipati cele divizije popotnikov, smo razočarani ugotovili, da tokrat niti približno ne bomo edini tujci v Pakbengu.
Postalo nam je jasno, da smo se znašli na novi turistični transverzali Jugovzhodne Azije, in ko smo v naslednjem pristanišču, v Luang Prabangu, videli, da je v mestu več hotelov kot templjev – in templjev ni malo, v vodniku jih je naštetih 35! – nas to sploh ni več presenetilo.
Laos, ena od najrevnejših držav sveta, je končno očitno odkril tržno nišo, v kateri lahko pristavi svoj piskrček: turizem. Za zdaj sicer služi v glavnem z njegovo manj donosno podzvrstjo, popotništvom, a z malo sreče lahko v nekaj letih postane prava tajska turistična podružnica.
In vendar je vse po starem
Tako Vang Vienga čez šest let spet ne bo mogoče prepoznati, saj bo v tem času svojo turistično ponudbo dodelal tudi za zahtevnejše turiste. Za cele avtobuse, pravzaprav. Na najlepšem zavoju reke Nam Song že gradijo naselje betonskih bungalovov.
Drugače pa je v Laosu vse po starem. Z izjemo nekaj popravljenih cest, ki so skrajšale nekoč nenormalno dolge potovalne razdalje, so razcvet Vieng Vanga, Pakbenga, Luang Prabanga in morda še kakšnega turističnega središča zelo omejene točke napredka. Vse drugo so še vedno redko poseljena pokrajina, neobljudene gore, neprehodna džungla, čudovita zelena riževa polja, med njimi pa bambusove hiše, krite s slamo in postavljene na kak meter visokih kolih, ter preprosti, prijazni ljudje, ki vsakega tujca pozdravijo s »sabajdi«.
Na potovanju po Mekongu proti Luang Prabangu/Foto Zvone Šeruga
****
***
To je peto nadaljevanje.
Preberite si tudi prvi, drugi del, tretji del,