Slovita Freak Street v Katmanduju/Foto Wikipedia Commons
Veste, kdo je bil prvi slovenski hipi v Indiji?
Tudi jaz nisem vedela. Me je pa zelo zanimalo. In zato sem ga sklenila poiskati. Za začetek sem izdelala profil pravega kandidata. Ta človek bi moral biti star okoli sedemdeset let. (Hm, to lahko pomeni, da ni več živ. Iščemo pa še živečo osebo, ker bi radi izvedeli, kako je prišel do Indije). Čisto prvi Magic Bus je iz Amsterdama začel voziti sredi šestdesetih let, z nekajletnim zamikom pa so v isto smer odšli tudi prvi slovenski otroci cvetja. Torej odpadejo tisti, ki so ob vrnitvi domov vzneseno blodili po ljubljanskih ulicah, našemljeni v hlamudrave hlače in afganistanske kožuhe, šele v poznihsedemdesetih letih.
Prvi kandidat, ki mi je prišel na misel, je bil Mate Dolenc. Ravno prav je že star – 72 let po googlu – pa tudi njegova v časih kultna knjiga Aleluja Katmandu očitno kaže, da je kot mladenič okusil prepovedane slasti Nepala.
Glede na to, da gospod Mate ne da veliko na Facebook, je trajalo nekaj časa, da v ljubljanskih kulturnih krogih izvrtam številko njegovega mobitela.
Potem se seveda ne oglasi. Jasno, umetnik, si mislim.
In nato me že čez dve uri pokliče. Iz zasneženega Bohinja. Blazno prijazen, ampak – v Nepalu ni bil. Tudi v Indiji ne. Prišel je samo do Grčije. Ja, imel je avto, kar je bil za tiste čase velik luksuz, ampak je delal kot pek na Danskem in potem je šel …
Dobro, gospod Mate, to je zgodba za kdaj drugič, ampak a poznate kakšnega drugega iz vaše generacije, ki je šel v Afganistan pa v Indijo?
Hm, med Šumijevci je bil že kdo, ampak jih je že veliko pomrlo…
Pa nič. Gremo dalje. (Knjigo Aleluja Katmandu pa sem vseeno prebrala. In tudi v njej glavni junak nikoli ne pride do Nepala.) Pred dokaj leti, se spomnim, smo pri sosedih Lovšinih sedeli in bil je nekdo, ki nam je kazal slajde iz Indije iz davnih časov. Imena se ne spomnim.
Naslednja bo Darja Lovšin
Ja, to je bil Smiljan, se takoj spomni Darja Lovšinova (da, da, od Perčija Gnusa soproga). “A veš, da je revež pred kakšnima dvema letoma umrl. Za rakom.”
Namesto novega kandidata za pionirja hipijevskega romanja Darjo preplavijo spomini na njeno prvo hipijevsko potovanje: »A veš, po maturi smo šli trije na Vzhod. Pravzaprav sva šli najprej z Joco, potem sva v Istanbulu spoznali Krambergerja in Vojkota… A veš, da je Vojko potem celo napisal knjigo Puding Shop. No, in smo šli v Teheran …«
Ja, in ste šli do Indije?
Ne, to pa ne.
A ste šli vsaj do Kabula?
Ne. Šli smo do Teherana, potem do Bagdada in Damaska. Si misliš, vsi tisti lepi kraji, zdaj pa tako…
Dobro, Darja, to naj bo zgodba za tretjo številko. Najprej rabim enega hipija, ki je šel do Indije.
V tretje gre rado. Fotograf Bojan Brecelj, ki je prišel v Ljubljano na hitro za tri dni s svoje jadrnice, ki jo ima trenutno privezano na Hvaru je zakladnica informacij. Čeprav zgleda še mlad, ni tako zelo mlad (65), pa tudi oni je šel zelo kmalui proti vzhodu. Po tretjem letniku sva šla s prijateljem prvič proti Vzhodu. Jaz sem šel samo do Ankare, tam me je zadržala ljubezen.
Zato je prišel do Indije šele naslednje leto. Po maturi.
In zato je bil pred njim v Indiji – kdo?
To pa piše v drugi številki Avanture.