Nadaljujemo z nostalgičnimi spomini na potovanje pred 17 leti, ko smo se šli z Zvonetom ter s takrat petletnim Gregom in 11-letno Kajo za osem mesecev potepat po svetu. Po prečenju Sibirije z vlakom je bila na vrsti Mongolija.
Poglej jo, mongolsko žabo!/Foto Zvone Šeruga
Kje smo? In kam gremo?
Ulciju naši potovalni načrti niso bili čisto nič všeč. Po šestih dneh poskakovanja po puščavskem Gobiju je v Arvaikheerju, prestolnici osrednje province Ovorhangaj, že mislil, da je najhuje mimo in da nas bo le še lepo zapeljal do Harhorina, ki je z enim od redkih ohranjenih lamaističnih templjev v državi, Erdene Zujem — druge so komunisti sistematično uničili v tridesetih letih prejšnjega stoletja, lame pa pobili, pozaprli ali odgnali na prisilno delo v Sibirijo — glavna turistična znamenitost v državi. Čeprav nas je v džipu vsak dan premetavalo od jutra do večera in sta Kaja in Grega že od štirih popoldne začela proseče spraševati, kako dolgo se bomo še vozili, naju je z Zvonetom trma še naprej gnala na stranske poti.
Težava je bila le, da kljub šoferju Ulciju in vodniku Tuksuju, ki sva ju v Ulan Batorju najela skupaj s terenskim avtomobilom, in kljub trem zemljevidom nisva vedno čisto natančno vedela, kje smo in kam gremo, kaj šele, kam bi bilo najbolje in najbolj zanimivo iti. Za Tuksuja se je kmalu izkazalo, da poti sploh ne pozna, na zemljevidih so bile narisane neobstoječe ceste, imena krajev pa v več različicah.
»Midva si pomagava s sistemom satelitske navigacije za določanje splošne smeri, potem imava tole zbirko dvanajstih sektorskih zemljevidov, ki sva jih po dveh dneh iskanja za drag denar kupila v Ulan Batorju, navaden cestni zemljevid ima nekatere ceste napačno vrisane, je pa zanesljiv glede tega, kje so bencinske črpalke,« sta svojo umetnost samostojne navigacije razlagala Ingo in Martina, nemška motorista, s katerima smo taborili zadnjo noč v Gobiju. Za slovo sta nama pustila levo polovico »bencinskega« zemljevida — desno sta še potrebovala — in na njem označene najzanimivejše kraje po njunem izboru.
Šofer Ulci je prebledel
Tako sva si tisto jutro zamislila, da bi jo mahnili po neki domnevno obstoječi cesti na zahod proti hribovju. Morda se bomo tam končno rešili stepe in po desetih dneh potovanja po Mongoliji zagledali prvo drevo. Kot rečeno, se je šoferju Ulciju ob tem načrtu pomračil obraz. Ampak nič ni pomagalo, moral se je odpraviti na posvet k domačinom, kljub zemljevidom najbolj zanesljivim svetovalcem pri mongolski navigaciji. Vrnil se je z zmagoslavnim nasmeškom:
»Ne bo šlo! Pot, ki sta si jo izbrala, ni prevozna. Naokrog bo treba.«
Pa Ulci tisti dan ni imel sreče. Samozavestno široka cesta pred njim se je že po nekaj kilometrih začela raztapljati v mrežo kolovozov in se nazadnje izgubila v eno samo sled, ki je kazala, da po njej vozijo mopedi, ne pa avtomobili. Kolesa džipa so začela vse bolj trdo udarjati ob kamenje, čeprav se mu je Ulci poskušal s spretnim slalomom čimbolj izmikati. Nenadoma pa poti ni bilo več. Pred nami se je razprostrlo pravo polje velikih, lepo zaobljenih skal. Vsake smo se lotili z neskončno previdnostjo. Če je podvozje vendarle udarilo ob kamen, je Ulci kar prebledel. Njegov osem tisoč dolarjev vredni mitsubishi delice je njegov največji kapital in ponos in z njim je verjetno ravnal nežneje kot s svojo ljubico.
Delo na cesti/Foto Zvone Šeruga
V šestih urah 60 kilometrov
Potem se je pred nami pojavila reka, globoka le do kolen, a posejana z nevarnimi skalami in brez sledi avtomobilskih gum v rečnem pesku, ki bi kazale na najboljše mesto za prečkanje. Kaj pa zdaj?
»Da, da, kar pojdite naprej, tule avtomobili vedno prečkajo reko,« sta zamahnila z roko moška, ki sta prijahala mimo na konjih.
»Je pot še naprej tako slaba?«
»Ne, ne, do tiste lesene lope, potem pa bo bolje,« sta odgovorila in brezskrbno odgalopirala naprej.
Za lopo je bilo res manj skal, pozabila pa sta omeniti ostre in strme ovinke, ki smo jih komaj zmogli. Nato spodbudnih sto metrov trdne, zbite zemlje. Pa spet skale na poti.
In tako smo postavili naš mongolski rekord v počasnosti: v šestih urah smo prevozili šestdeset kilometrov.
Ne poznam nobene druge dežele, v kateri bi bila narava tako absoluten vladar, kot je v Mongoliji. Že mogoče, da je tam v Ulan Batorju in v prestolnicah aimagov, provinc, neka človeška vlada. Toda ta oblast se skupaj z asfaltom neha nekaj deset, v najboljšem primeru nekaj sto kilometrov od urbanega središča. Nato ukazuje in vlada narava. Ceste — kaj ceste, kolovozi — se mrežasto razpredajo čez drn in strn tam, kjer to dovoljujejo oblika pokrajine, vrsta zemlje, količina vode. Na poti je gospodar vsak kamen, vsak potok, vsak zemeljski udor. Kadar je naravna ovira prevelika, je človek ne odstrani, ampak se ji umakne, ubere drugo pot, si napravi nov kolovoz. V sedmih ali osmih mesecih zime sneg in mraz onemogočata vsako daljše potovanje po štirih kolesih; poletni dež pa prinese blato, v katero se kolesa neusmiljeno pogrezajo, in narasle reke, v katerih lahko obtičijo tudi najbolj trpežni terenski avtomobili.
Luksuz/Foto Zvone Šeruga
Pridite popit čaj!
Naše počasno osvajanje šestdesetih kilometrov se je tisti dan vendarle izplačalo. Pripeljalo nas je v prelepo ozko dolino, visoko približno dva tisoč petsto metrov, ki jo na severu in jugu zapira visoko hribovje, reka, ki teče po njej, pa je poskrbela za sočno zeleno travo, cele poljane rumenega cvetja in velike zglajene skale, porasle z lišaji živorumene in okraste barve. Ko so se skale razredčile, trava pa je postala še bujnejša, so se v daljavi kot bele kopice pokazali geri, nomadski šotori.
Ker se je ob osmih zvečer že začelo večeriti in se nam je zdelo, da imamo do cilja le še nekaj kilometrov, smo se tako kot vedno, ko smo hoteli preveriti, kje sploh smo, ustavili pri prvem geru.
»Da, da, samo še kakšna ura vožnje je do tam,« je poznavalsko menil možakar, ki smo ga nagovorili, in takoj gostoljubno pristavil: »Pridite in popijte čaj!«
V vsakem geru smo dobrodošli./Foto Zvone Šeruga