Britanski guverner Šrilanke je že vedel, kaj dela, ko si je dal postaviti podeželsko rezidenco ob Indijskem oceanu kakih trideset kilometrov južno od Colomba. Veličastna stavba v Mount Lavinii se dviga tik nad razbrazdanim skalovjem rtiča, v katerega zaletavo butajo valovi oceana. Palača je preurejena v eleganten hotel, ki ga preveva ozračje kolonialnih časov: bogat angleški zajtrk, čaj ob petih, prijetno kramljanje na terasi ob sončnem zahodu.
Hello, mistel!
Vlažno in že kar neprijetno vroče dopoldne me je ujelo bosonogega, s fotoaparatom okoli vratu, na dolgi peščeni obali. V zamreženi ograji, ki loči hotelsko plažo od »preostalega sveta«, sem odkril luknjo, se prebil skoznjo in odšel proti bližnjim kolibam domačinov. Že po nekaj minutah sem ob vodi prej zaslišal kot opazil skuštrani deklici. Igrali sta se v pesku in s smehom razigrano pospremili vsak škropeč val. Zraven je v mokri mivki ležal pes in z izrazom skrajnega dolgočasja opazoval njuno početje. Usedel sem se poleg njega in nekajkrat pritisnil na sprožilec. Večja deklica me je prva opazila. Pocukala je prijateljico in kmalu sta, sicer malce zadržano, prišli bliže.
»Hello, mistel,« je naučeno rekla večja. »My name is Sitana.«
»Hello, mistel,« je kot odmev ponovila manjša. »My name is Ani.«
»Hello tudi vama,« sem odzdravil in vprašal: »Koliko pa sta stari?«
Vprašanje je očitno že presegalo njuno znanje angleščine, v zadregi sta se začeli hihitati. A Sitana je znala še vsaj eno angleško besedo. Prav pogumno me je prijela za roko in rekla: »Come, mistel.« Tokrat sem se jaz zasmejal in se pustil voditi proti kolibam. Na vogalu ene takih kolib je, oblečen samo v kratke hlače, sedel možakar srednjih let, po videzu sodeč kmet ali ribič. Počasi je vstal, stopil k meni in mi ponudil roko.
»Jaz sem Parani,« se je predstavil. »Stavim, da bi se ti prileglo malo kokosovega mleka.«
Srečanje na Šrilanki/Foto Iztok Bončina
Nosač in ribič
Stopil je do bližnjega kupa kokosovih orehov, vzel enega in mu z mačeto, hitreje kot pri nas kakšen zidar odpre steklenico piva, razklal vrh. Ponudil mi ga je in načel še enega zase. Potem sva se usedla v pesek in počasi srebala okusno pijačo.
»Mogoče boš zameril,« je rekel Parani, ko sem razložil, kaj me je pripeljalo na Šrilanko, kje vse smo se potepali po otoku in kako fino se imamo v hotelu Mount Lavinia, »ampak meni ta hotel zbuja samo slabe spomine. Več kot deset let sem bil tam nosač. Preložil sem na tone prtljage in nikoli se nisem pritoževal, čeprav so me zvečer bolele vse mišice in kosti. Takrat smo udobno živeli. Plača ni bila visoka, vendar je pogosto že napitnina kakega radodarnega gosta zadoščala za nekaj časa.«
»Kaj pa zdaj počneš? Nisi več nosač?«
»Ne, nisem. Pred dobrim letom dni je hotel dobil novo upravo. Ta je nekaj ljudi odpustila in nekaj zamenjala. Nam nosačem so obljubili, da nas bodo obdržali, potem pa so od nekod pripeljali Tamilce, ki so bili pripravljeni delati za pol plače. Tudi mi smo se strinjali, da bi delali za pol plače, kaj pa naj bi drugega, vendar so nas vseeno vrgli na cesto. Menda je nekdo iz Colomba to zahteval, zaradi političnih interesov.«
Ni se kaj prida razburil, vendar sem v njegovem glasu čutil prikrito jezo. »Zdaj nekako poskušam preživljati družino. Ni nas ravno malo, kot vidiš,« je z glavo pomignil proti otrokom in ženskam v sosednji kolibi. »Osem otrok, žena, pa moji in njeni starši, pa njena sestra, pa teta pa … Bolje, da ti ne naštevam.«
»In kako ti uspe vse nahraniti?« me je zanimalo.
»Težko,« je priznal. »Plezam na palme in nabiram kokosov sok in orehe. Ko mine sezona kokosov, pa iščem školjke na grebenu in jih prodajam turistom.«
»In v lov na turiste pošiljaš svoje hčerke,« sem ga zbodel.
Zarežal se je. »Saj nimajo kaj početi. V šolo ne hodijo, je predraga. Saj res, bi hotel pogledati, kaj sem nabral v morju? Samo poglej, nič ni treba kupiti, če nočeš. Ti si naš gost,« mi je pokazal v oguljeno odejo zavit kupček lepih in kar velikih školjčnih lupin in polžjih hišic. Medtem ko sem brskal med njegovo zbirko, me je pogledoval izpod čela in vljudno zadrževal napeto pričakovanje. Kar oddahnil si je, ko sem izbral tri školjke in rekel: »Koliko pa hočeš zanje?«
Ste tudi vi doživeli na poti zanimivo srečanje?
Pošljite nam fotografijo in kratko besedilo na naslov info@revija-avantura.si. Najboljše bomo objavili v jesenski Avanturi in objavo nagradili z letno naročnino, vse druge pa bomo objavili na www.revija-avantura.si.
Tri školjke za deset dolarjev
»Ti si naš gost. Daj, kolikor hočeš,« me je spravil v zadrego. Malce sem premišljeval, potem pa mu ponudil: »Dam ti deset dolarjev. Bo v redu?« Nasmeh na njegovem obrazu je oznanil, da je zadovoljen. »Bo. Hvala ti. Veš,« je nadaljeval, kot bi se poskusil opravičiti, »ta denar nam bo zadostoval za hrano vsaj za teden dni.«
Školjke mi je zavil v časopisni papir, potem pa je z rogovile snel prastaro gumijasto masko, vzel plastično vrečko in se napotil proti valovom, ki so se lomili na bližnjem koralnem grebenu: »Mogoče bom imel srečo in najdem še kakšnega lepega polža!« Poslovila sva se in preden se je potopil v tople vode Indijskega oceana, mi je še prijateljsko pomahal.
