Neustrašne popotnice Eve Žontar ni več med nami. 1. julija 2018 jo je k sebi vzel snežni plaz na perujski gori Apamayo. Sledi zapis o njej, ki je bil objavljen januarja letos v reviji Avantura in nato v dopolnjeni verziji na tem spletnem mestu.
****
Prvotni načrt Eve Žontar je bil s starim mercedesom, predelanim v (avto)dom, prepotovati Južno Ameriko od karibskega dela Kolumbije do juga Argentine. »Pa sem se že v Kolumbiji zataknila za deset mesecev (verjetno bi se kar za zmeraj, če mi ne bi zavrnili prošnje za vizum – zgodba za drugič). Potem je prišel Ekvador (ki turistom ‘na srečo’ pusti samo tri mesece na leto), pa Peru, kjer sem se visoko v Andih (Huaraz, Cordillera Blanca) spet zataknila za več mesecev,« nam je za januarsko številko revije Avantura poročala iz Argentine.
Da gre za posebno punco, sem ugotovila že pred dvema letoma, še preden se je odpravila na pot, ko je o njej izšel zapis v Nedelovi kulinarični prilogi Odprta kuhinja z naslovom “Simpl življenje po Evino.”
“Zataknila” se je v Južni Ameriki
Eva Žontar je stara 26 let in s svojim kombijem, predelanim v avtodom, že leto in pol potuje po Južni Ameriki. Rajši kot “potuje” reče, da živi, saj vrnitev ni v načrtu in se na vsakem kraju “zatakne” za dolgo, dolgo časa. Njeno pot in razmišljanja lahko spremljate na njeni Facebook in spletni strani Evkaliptus.
Ali kot sama pravi na FB: S kombijem po Južni Ameriki – na rastlinski pogon. O aktivnem življenju, veganskih sladicah in tem, kako dobro je slediti svojim sanjam.
Na poti
»Tako najraje potujeva z mojim kombijem: počasi in z vsem časom na svetu, kamor naju pač zanesejo ‘naključja’ in ljudje, ki jih srečam na poti. In je naneslo, da sem v zadnjem mesecu prepotovala več kot pet tisoč kilometrov in se iz perujskih Andov spustila do juga Argentine. S skupino treh prijateljev iz Peruja smo ujeli poletje in plezalno sezono v Patagoniji. Oni so nadaljevali naprej proti jugu, jaz pa sem se – ja, zataknila.
V čudovitem mestecu Bariloche se počutim kot doma. Kamor mi seže pogled, vidim gore in ledeniška jezera, sezona češenj in drugega poletnega sadja pa je na vrhuncu. Plezanje mi vedno prinese kup čudovitih poznanstev in prijateljev, tako da je vsak dan polno preživet, običajno nekje v skali in z obveznim argentinskim ritualom pitja mate čaja. Kadar ne plezamo, se spuščamo s kajaki ali potimo v hrib (na bližnji gori stoji tudi slovenska gorska koča!) in čakamo na ‘okno’ dobrega vremena v El Chaltenu. El Chalten je plezalska meka na jugu Patagonije, kamor si želim priti do februarja. Da se za nekaj časa spet zataknem.«
“Nad mano krožijo kondorji”
In v hribe je prišla, kot lahko sklepamo po objavi na njenem Facebooku. In videla in doživela nekaj, kar ni dano vsakomur: kondorje. “Nad mano skoraj vsak dan krožijo kondorji. Tako čudovito je držati skalo in za sabo zaslišati zvok peruti, ki glasno režejo zrak. Pogledati navzgor in videti ogromen obris ptice, ki skoraj nikoli ne zamahne s krili, temveč se vedno prepušča zračnim tokovom. Tako lep občutek je, da ti za trenutek dovoli vstopiti v svoj divji svet in se uresničijo otroške sanje, ne da bi se za to sploh trudil.”
“In velike želje se vedno uresničijo tako – spontano, brez naprezanja. Treba je počakati, da pridejo same do tebe,” piše na svojem FB Eva Žontar.