V četrtek bomo v Velenju podarili kipec krilate želve Jakobu Kendi za potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. Žirantke smo konec aprila izbrale tri finaliste (Apalaška pot Jakoba Kende, Trinajsti mesec: portreti morskih nomadov Nataše Rogelja in Kitajska, dežela razdalj, in jaz Petra Zupanca).
Nominiranci za nagrado krilata želva
Potopisa takšnega ranga, kot je Apalaška pot, Slovenci niti ne dobimo vsako leto. Kdor zmore prehoditi tako legendarno pot v svetovnem merilu in svoj dosežek še spretno preliti na papir, ima pač v rokah dobitno kombinacijo. Oziroma, povedano drugače, takšen potopis bi lahko našel mesto v knjižni produkciji katerekoli nacije. Tudi druga dva finalista sta obvezno branje za vsakega ljubitelja potopisov, oba sta nekaj posebnega. Nataša Rogelja presega običajne morjeplovne dnevniške zapiske tako v razkrivanju svojega osebnega odnosa do morja in življenja na valovih kot v portretih morjeplovcev, ki ima vsak za seboj izjemno življenjsko zgodbo. Peter Zupanc pa je svoje vsakoletno oziroma večletno bivanje na Kitajskem zares odlično izkoristil za odkrivanje kitajske realnosti. Čeprav se ta spreminja hitreje, kot zmore objavljati knjige, imajo njegove besede resno težo, saj ni neveden popotnik, ki s kombinacijo navdušenja in nerazumevanja popisuje vse po vrsti, kar vidi – ne da bi na koncu vsi skupaj kaj bolje razumel tega azijskega giganta.
Toda med dvajsetimi potopisi z letnico 2018 jih je še nekaj, ki se jih splača vzeti v roke in prebrati. Pa poglejmo:
Drago Jančar: Postaje
Vse, kar napiše Drago Jančar, je odlično. A če bi njegove Postaje razglasili za potopis leta, bi bila to žalitev. Je namreč mnogo več. Postaje so, čeprav so pri Cankarjevi založbi izšle v zbirki Poti, prej zbirka esejev. V glavnem se nanašajo na pisateljska iskanja, ki pa so res nastala na tujem, med Jančarjevimi turnejami, pa na pisateljskih bivanjih. Ker časovno segajo od leta 1991 naprej, je veliko povedanega tudi o odcepitvi Slovenije in razpadu Jugoslavije. In esej Kratko poročilo iz obleganega mesta gotovo ni frivolen potopis. Je tekst, ki se me je od mnogih tekstov o Sarajevu najbolj dotaknil.
O gorah
Brez gorniške literature pač ne gre. Lani sta se dva zrela alpinista ozrla na svoje preplezane in prehojene poti. Medtem ko Najvišji vrhovi Vikija Grošlja o njegovem vzponih na najvišje vrhe na vseh celinah ne pove nič novega, se je Silvo Karo dal kar dolgo prositi, naj napiše Alpinista. In dobro se je izkazal, zlasti z iskrenimi, včasih tudi hudomušnimi opisi svojega otroštva, mladosti in plezalskih začetkov. Ko pa se začnejo resni dosežki, pa si ne more kaj, da ne bi podrobno opisal vsakega koraka, raztežaja, oblike skale, vremena, opreme itd. in to z neverjetno filigransko natančnostjo. A imajo vsi alpinisti fotografski spomin ali kaj?
V to kategorijo spada seveda še Samo Rugelj s svojimi Triglavskimi potmi.
Hudomušni potopisec
Slovencem duhovitosti hudo primanjkuje in tudi pisci potopiscev niso izjema. Hudo resno se jemljejo. Samo Branko Gradišnik ne. S serijo Strogo zaupno, kjer je začel s humornim opisom svojega kolesarjenja po Irskem, nadaljeval s družinsko potjo po Siciliji in končal z opisom prigod diplomatskega soproga na Portugalskem, je naletel na veliko naklonjenost med bralci. Lanski nov doprinos Julij avgusta pod Kavkazom pa naj bi bil, kakor sam zapiše v tem svojem tako imenovanem “konkretističnem potopisu”, le eden iz niza nadaljnjih potopisov. Kdor bi rad veliko izvedel o Gruziji in Armeniji, bo nekoliko razočaran, saj imajo prednost pisateljeve prebavne težave, pa tudi o njegovih agencijskih sopotnikih na čelu z mladim Julijem in vodičem Janom boste marsikaj izvedeli. Se boste pa zraven veliko hahljali. K temu pripomorejo nadvse sugestivne ilustracije Cirila Horjaka.
O romanju in osebni preobrazbi
Od Santiaga do Assisija Ivana Gričnika je v drugem delu tipični romarski dnevnik in sicer po poteh Frančiška Asiškega. Pot je dolga okoli 300 kilometrov, (precej hribovita) od Dovadola do Assisija, Gričnik pa jo je prehodil brez težav v 12 dneh. Odlična ideja za koga, ki nima časa za Camino. Gričnikova knjiga ga bo gotovo navdušila za to pot. Mene je že…
Knjiga Bog dela zdaj! Po Evropi pa je stranski produkt tistega, kar sicer počneta Silva in Nace Volčič, zakonca, ki sta odšla po svetu pomagat najbolj ubogim. Sama sta zapisala, da naj to ne bo še eno potopisno branje dveh navdušenih popotnikov, temveč »dokaz, da je svet zares poln lepih, pozitivnih in navdihujočih trenutkov.« Največ je govora o njunem dobrodelnem projektu Operando (Bog dela), njunem prostovoljstvu v Italiji, Franciji in Španiji, in o ljudeh, potrebnih pomoči. Manj pa je potopis, oziroma je potopisni del manj zanimiv, čeprav sta štopala iz Francije v Španijo, bila pa sta tudi v Kijevu, Odesi in Vilni.
O zlatokopih
Ivan Sivec je izjemno plodovit pisec, nobene teme se ne ustraši. Tako v knjigi z naslovom Sanje, daljše od življenje, piše o Slovencu, ki je na Aljaski nakopal poldrugo tono zlata. V resnici gre za mozaik različnih prispevkov, tem in žanrov. Potopisni del je samo tisti, v katerem opisuje, kako je enkrat s prijatelji in drugič z družino hodil po Aljaski, k na enem mestu zbranim podatkom o slovenskem zlatokopu Antonu Prestopcu (od njegovega rodovnika naprej) pa so za dobro vago dodani še članki različnih avtorjev o rudokopcih na Aljaski, pa tudi Jacka Londona ne manjka …
Potopisi/Foto RDŠ
