Sveti muslimanski mesec ramadan, ki se je letos pričel 6. maja in se bo končal 4. junija, je čas, v katerem turistični tokovi v muslimanske države skoraj presahnejo. Velja namreč, da je ta čas za potovanja neprimeren. Ali to drži?
Prisilni post?
Pred dvema letoma je naša skupina motoristov tri tedne potovala po Maroku v času ramadana. V kako neugodnem času bomo potovali po muslimanski državi, smo ugotovili šele 25. maja, prvi dan potovanja, na trajektu za Tanger. V restavraciji so sicer stregli hrano kot običajno, toda jedilnica je bila precej prazna, zato pa je veliko Maročanov spokojno posedalo ob praznih mizah. Tujci pa smo v paniki tekli v brezcarinsko prodajalno kupit viski, za vsak slučaj, na zalogo, celo tisti, ki sicer alkohola ne pijemo kaj dosti.
Da se v hotelih turistom, seveda nemuslimanom, med ramadanom ni treba postiti, je jasno. Drugače pa je za popotnika, ki je navajen, da se prehranjuje na poti, na živahnih tržnicah in v obcestnih gostilnicah, pač tam, kjer jedo domačini. A tistikrat smo se v Maroku že prvi dan lahko obrisali pod nosom za odlično ribje kosilo v obmorski vasici. Vhod v menda odlično restavracija je bil pač trdno zapahnjen. Prišel nas je sicer pozdravit sam lastnik, toda žal nam je lahko odprl samo stranišče. Nima ne osebja ne rib, da bi nas lahko nasitil, se nam je hitel opravičevati.
In tako smo si lakoto za silo potešili z ostanki piškotov iz ladijske jedilnice in se odžejali s par požirki tople vode. V Chafchouenu, slikovitemu modremu mestu, kjer smo kampirali prvo noč, smo zato skupaj z domačini sestradani težko čakali sončni zahod in z njim iftar, konec posta, ko so restavracije na mestnem trgu začele delati s polno paro. Šele pozno zvečer smo prišli na vrsto za naše prve maroške tažine.
Pikniki na samem
Toda že drugo jutro so se nam kulinarična vremena zjasnila: ker smo se že dan prej dogovorili, so nam v kampu postregli z odličnim zajtrkom, omletami, svežim sirom, dobrim kruhom in še boljšo kavo in čajem. Za kosilo smo sicer zaman oprezali za kakšno odprto restavracijo ali lokalno verzijo hitre prehrane, kakršnih v Maroku v običajnih časih ne manjka. Vse zaprto, tudi čajnice, kjer bi lahko spili skodelico čaja. Toda na tržnicah je posel tekel kot ponavadi in hitro smo si po stojnicah in v majhnih kioskih nakupili paradižnika, čebule, kruha in pomaranč. Potem smo se z motorji odpeljali ven iz mesta, se na samem v prijetni senci ustavili, iz torb privlekli železne rezerve suhih salam in si privoščili imeniten piknik. Tako dobro smo se najedli, da nam zvečer ni bilo težko potrpeti, dokler niso na mizo prinesli – tažina.
Večer v Maroku/Foto Zvone Šeruga
In tako smo se brez posebnih težav prehranjevali naslednje tri tedne. Če smo imeli posebno srečo, smo ob cesti zagledali odprto kavarno (ponavadi v kombinaciji s trgovino) in v njej so nam vedno postregli s hladno vodo in sokovi, pa tudi kavo in čaj so nam skuhali, če je bil le kdo vešč tega. Na tržnicah pa smo se vedno znova dobro založili za opoldanske malice, in smo poskusili vse lokalne variante kruha in peciv, v večjih mestih pa smo se zapodili še v kakšen supermarket. Ko nam je zmanjkalo suhih salam, smo jih nadomestili s sardinami v konzervah. Made in Marocco. Čisto okusne so bile, pa še smešno poceni.
Pa alkohol?
Alkohol? Ja, z alkoholom pa je bil križ. Potem ko smo po drobnih požirkih popili tisto, kar smo imeli s seboj, je zavladala suša. V Maroku sicer prodajajo pivo in vino, pa še kaj močnejšega, na posebnih oddelkih v verigah velikih supermarketov, toda med ramadanom to prodajo ustavijo. Maroški metin čaj je sicer božanska pijača, toda zvečer ob slastno pečenem jagenjčku na žaru bi se strahotno dobro prilegel kozarček rdečega vinčka.
A tisti kozarček je bil, vsaj zame, edino, kar sem pogrešala med ramadanom v Maroku.
Potovanje med ramadanom: da ali ne?
Potovanje med ramadanom, da ali ne, to ni nobena dilema. Ramadan ne pomeni večjih ovir, kvečjemu zanimivo kulturno izkušnjo za tistega, ki jo vzame kot tako. Dobro pa je poznati dejstva o ramadanu in se že vnaprej sprijazniti z morebitnimi omejitvami na potovanju.
Dejstva o ramadanu
- Čas ramadana se neprestano spreminja; vsako leto je 11 dni prej. To pomeni, da se bo leta 2020 začel že 24. aprila.
- V času ramadana je vsakodnevno življenje v muslimanskih državah močno drugačno kot sicer.
- Od sončnega vzhoda do sončnega zahoda ničesar ne sme v usta muslimana, kar pomeni, da ne sme narediti niti požirka vode, pa tudi kaditi ne sme. Tega pravila se (vsaj v javnosti) držijo vsi muslimani, tudi tisti, ki niso pretirano verni. Izvzeti so lahko otroci, nosečnice in bolniki.
- Tudi muslimanom se med potovanjem ni treba postiti v času ramadana (čeprav večina se).
- S postom naj bi verniki na lastni koži izkusili življenje revežev in se urili v samoobvladovanju.
- V času ramadana javno življenje in poslovanje zamre. Tako v lokalnih državnih uradih kot v največjih podjetjih delajo skrajšani delovni čas, osebja je malo.
- Pol ure pred sončnim zahodom se trgovine zaprejo in vsi hitijo pohitijo domov, k mizi. Po kratkotrajni gneči se ceste izpraznijo.
- V času ramadana ponekod vozi manj avtobusov in taksijev, po koncu ramadana pa se začne veliko tridnevno praznovanje Eid al-Fitr in s tem prava selitev narodov.
V čakanju na sončni zahod/Foto Zvone Šeruga
Omejitve na potovanju
- Post od sončnega vzhoda do sončnega zahoda je najmanjši problem, saj za nemuslimana ta zapoved ne velja. Je in pije lahko, kolikor mu srce poželi, vendar ne v javnosti. V nekaterih državah je to celo prepovedano, sicer pa se to ne spodobi iz spoštovanja do kulturnih običajev države gostiteljice. Tudi kaditi v javnosti se nikakor ne spodobi.
- Nekatere letalske družbe v času ramadana ne strežejo hrane na svojih poletih.
- V turistično najbolj razvitih državah, kot so Maroko, Turčija in Egipt, tudi med ramadanom nemoteno poslujejo hoteli in restavracije, ki so namenjeni predvsem turistom. V drugih državah skrbijo za prehrano turistov bolj diskretno. V skrajnem primeru je treba imeti za čez dan svojo zalogo hrane, ki jo poješ v hotelski sobi.
- Čas ramadana je neprimeren za poslovne obiske v muslimanskih državah, saj v podjetjih vzdržujejo le minimalno raven poslovanja.
- Ramadan tudi ni čas za festivale in zabave, zato pa je Eid al-Fitr, tridnevno slavje ob njegovem koncu, prava paša za oči in čas za razvajanje brbončic.
