Četrto Avanturo sem poslala v tisk. Za letos je to to. V rdečem zvezku že nastaja seznam novih tem za prihodnjo številko. In se hkrati daljša seznam opravil za prihodnji teden. Med raznimi službenimi kavicami, oglasnimi ponudbami in kilometri digitalnih opravil na vrhu z velikimi črkami GOSPA IVICA.
Sestanek z računovodkinjo.
Gospo Ivico imam strašno rada, ker se v glavnem ukvarja s financami umetnikov in ima torej neskončne zaloge potrpljenja z mano, po profesiji ne umetnico, po odnosu do številk pa zagotovo. Vseeno se je bojim. Prej ali slej (verjetno slej, ker moji papirji ne bodo urejeni prej) mi bo črno na belem izračunala, kako mi je šlo letos, po 32 letih prvo leto brez redne službe in zlasti brez redne plače. Da se samo s štirimi številkami revije letno, majhnim bazenom potencialnih bralcev in še manjšim bazenom potencialnih oglaševalcev ne da hudo dobro živeti, vem tudi brez gospe Ivice. Ampak, da bi si pridelala kakšen dramatičen minus, to bi bil hud udarec.
Na seznamu je na srečo tudi avionska karta za Bogoto. Ampak Kolumbija pride na vrsto šele februarja. In nekje na dnu, kot opomba, je bil na tem seznamu še medijski razpis, to je razpis ministrstva za kulturo za sofinanciranje medijskih vsebin. Ki je bil neznanka, dokler ni prišel ven konec minulega tedna in se zdaj naenkrat še kar mudi. Prijaviti se je treba najkasneje čez en mesec in čeprav vse skupaj ni neka huda znanost, je treba možgane takoj prestaviti v višjo prestavo. Vsebina – torej projekt z vabljivo zvenečim imenom in vsebino, za katero bi Avantura dobila iz devet in pol milijard državnega proračuna ene par tisoč evrov – je še najmanjši problem. Problemi so drugje.
Problem je žig. Do zdaj je Avantura lepo shajala brez njega, ministrstvo za kulturo pa hoče, da svojo vlogo, torej tistih miljavžent obrazcev, poštampljam. S čim?
Problem je denar. Keč je v tem, da je treba najprej projekt celo leto peljat z lastnim denarjem, na koncu leta pa ministrstvo polovico tega povrne (seveda če bi mi uspelo stroške z ustrezno matematično eksaktnostjo in birokratsko izčrpnostjo dokazati). In kaj lahko sploh speljem finančno sama? Pri odgovoru na to vprašanje mi še gospa Ivica ne more pomagat.
Problem so Davidi in Goljati. Namreč, ta vsakoletni medijski razpis še dobro poznam iz svojega prejšnjega življenja, ko sem pesnila projekte za veliko medijsko hišo – in seveda ne za par tisoč evrov. In še takrat je bila, ob četi urednikov in direktorjev in računovodij to kar resen zalogaj, da je denar končno prišel v hišo. Zdaj se tega lotevam kot one-woman-band.
Nekaj pa me le tolaži. Ko je prišel denar iz državnega proračuna v medijsko hišo, se je tam porazgubil v proračunu podjetja. V mojem primeru pa bo prišel v eno in edino Avanturo.
In moja tolažba je delanje moje Avanture. In v moji Avanturi se bo moj projekt za leto 2019 imenoval Z odprtimi očmi.
Takole sem si zamislila:
Z odprtimi očmi moramo hoditi po svetu – pri čemer je ta svet lahko takoj za domačim plotom ali na drugi strani oceana – da bi videli prečudovito lepoto sveta in bogato kulturno raznolikost človeštva. In z odprtimi očmi moramo hoditi po svetu tudi zato, da bi videli ogroženost našega planeta in zatiranje ljudstev. In da bi nato tudi ukrepali.
Kaj pa vi mislite o tem?
Bolivijska deklica Foto/Zvone Šeruga