Bernarda Jurič, ki je spomladi uspešno prekolesarila Avstralijo od zahodne do vzhodne obale, je jeseni spet odpotovala Down Under, na tekmo Tabe, na kateri je trasa speljana od severa do juga države. Kakor kaže njeno novo sporočilo iz Avstralije, pa je nekaj (domnevni) formalni potek trase, drugo pa dejansko pot, za katero se mora odločiti sam kolesar, da bo varno prišel do cilja.
Veliko sonca, vetra in bolečine
Že dva tedna poganjam pedala od severa proti jugu Avstralije. Zelo težko bi zgolj z nekaj besedami opisala vse, kar se je dogajalo na TABE v teh 14 dneh. Bilo je veliko sonca, vetra in bolečine, je na Facebooku po dveh tednih poganjanja pedal s severa na jug Avstralije danes zapisala Bernarda Jurič.
Kolo se je moralo naučiti tudi plavati./Foto FB
Od starta v Cape Yorku smo se nekateri kolesarji dobesedno držali trase (Old Telegraph Track). Zato sem za 215 km potrebovala cela dva dneva. Mojega Dendija (gorsko kolo) sem učila plavati. Ko je splaval (vsaj 20x sva umivala gume), sva prispela v Coen, 500 km južno od starta. V Coenu sva s Sinišo srečala Marka Gibbensa in Bena Cadbyja, ki sta nama povedala, da je od žene Steva Watsona, organizatorja dirke, a tudi tekmovalca, prejel zvočno SMS sporočilo, da trasa od Coena ne pelje prek Cairnsa, temveč direktno v Mareebo.
V nadaljevanju poti smo v roadhousih izvedeli, da policija in rangerji resno odsvetujejo traso proti Longreachu, saj tam že dva meseca ni deževalo in so vsi vodotoki presahnili.
Zasluženi počitek/Foto FB
360 kilometrov brez vode ne gre!
Tako sem prvo od štirih etap zaključila v Mareebi. Tam sem srečala Carla Maroneya, ki mi je povedal, da mu je zaradi pomanjkanja vode policija odsvetovala vožnjo proti Longreachu. Tudi midva s Sinišo sva ponovno dobila informacijo, da so struge rek na območju Longreacha suhe, med eno in drugo trgovino pa je tudi 360 km. Tam mi črpalka za filtriranje vode ter natančni popis vodotokov in mlak ne bosta pomagala, saj vode ni. Ne morem sprejeti, da mi nekdo iz fotelja očita, češ da se nisem pravilno opremila, in doda, da vsake toliko časa na takšnih dirkah pač nekdo umre, kar je običajno tveganje, s katerim morajo tekmovalci računati, ko se odpravljajo na pot.
Že tako smo kolesarji ves čas izpostavljeni številnim nevarnostim, da pa bom tvegala še svoje življenje zaradi bizarnih odločitev vodstva dirke? Kljub opozorilu, da je tamkajšnja trasa obvezna, in da je s pravili dirke skladno tudi prosjačenje za vodo pri naključnih turistih, sem se odločila za pot, ki je bila po nasvetih, ki sem jih dobivala, in po moji oceni varnejša. Nisem razvajena, marsikaj sem že pretrpela in doživela, marsičemu se znam odpovedati, 360 km brezpotij pa s samo tremi litri vode ne zmorem prekolesariti, saj nisem kamela.
Modri in beli
Tako kot jaz so se odločili še štirje kolesarji, ki smo sedaj obarvani belo, ker so nas s seznama tekmovalcev premestili na seznam »turistov«. Dejstvo pa je tudi, da niti vsi, ki so sedaj na modrem seznamu in še vedno uradno sodelujejo na dirki, niso odpeljali načrtovane trase. Za drugačno traso sem se odločila, ker me čaka še veliko ciljev in ker nočem končati dehidrirana sredi Avstralije.
Nisem kamela!/Foto FB
Od Mareebe sem vozila proti Mackayu in se tri dni borila z vetrom, ki mi je pihal v prsa s 40 km/h. Veter je naredil svoje. Vnetje grla in ušes ter povišana temperatura sta me spravila na antibiotike in druge tablete. Pa ne bom stokala, moram goniti dalje. Ja, to je čista jeba! In treba je priti nazaj na uradno traso. Pa ne po najkrajši poti, ker potem bi lahko bilo prehitro konec. Od Mackaya proti Injune, potem pa na Romo in Condamine. Polovico poti sem že odpeljala, mojega nasmeha niso izbrisali ne angina ne to nesrečno komuniciranje glede trase, niti dejstvo, da so me pobarvali v belo.
Cilj: Najvišji vrh Avstralije!
Še vedno kolesarim od severa proti jugu in vem, da bom v istem letu in v samo dveh mesecih mojo Avstralijo prevozila od zahoda do vzhoda in od severa do juga! Vmes nameravam osvojiti najvišji vrh Avstralije, če pa bo to mogoče (sneg), v Blue Mountain narediti še kakšen smučarski zavoj. Nisem razočarana nad dosedanjim dogajanjem, ponosna sem na svoje odločitve, kajti moj moto je še vedno: hec mora biti, ko pa gre za življenje, heca ni.
Dve od skrajnih točk Avstralije, zahodno in severno, sem že osvojila, v nekaj dneh bom tudi v Byron Bayu na vzhodu in nato v Wilson Prom Parku na jugu, povzpela pa se bom še na najvišji vrh Avstralije, Mt Kosciuszko. Držite pesti, da bo moje zdravje vsak dan boljše in da bomo na koncu poti zaplesali na Avsenikovo Golico!
Bernarda, držimo pesti!
Še 2900 kilometrov do cilja./Foto FB