Z Gregom na Floresu/Foto Zvone Šeruga
Nadaljujemo z objavo spominov na potovanje pred 17 leti, ko smo s Kajo in Gregom potovali po Aziji. Bili smo na Lomboku, ki je bil letos prizorišče hudega potresa, na prelomu tisočletja pa turistom komajda zanimiv indonezijski otok. Toda naš glavni cilj so bili komodski zmaji!
Najboljši fastfud – martabak
»Hello, mister, where are you from? Surinam? Welcome, welcome!« Prvo noč na Lomboku, v Mataramu, se nam je kar samo smejalo. Vse nam je ugajalo. Hotel Vidja Visata, ki ni premogel ene same angleške besede in ni kazal nobene ambicije, da bi stregel zahodnjaškemu okusu. Prodajalec v sosednji trgovini, ki nas je napadel s svojo prijaznostjo, ne da bi za njo tičali kakšni posebni nameni. Lokalna različica Kentucky Fried Chicken, potujoča kuhinja na dveh kolesih, iz katere je gospa s pokrito glavo prodajala pečena bedrca po petdeset tolarjev kos. Bogata ponudba vsaj desetih vrst eksotičnega sadja in nasproti tržnice stojnica z martabaki, v palačinko zavitim sesekljanim mesom in zelenjavo, in za posladek njegova sladka izpeljanka z arašidi in medom.
Končno smo naleteli na azijsko mesto tiste vrste, ki vse bolj izginja. Na mesto brez ene same turistične znamenitosti, brez posebne lepote in tudi brez želje, da bi ugajalo. Toda na mesto, ki ga kar razganja od energije, kjer je na šlampasto asfaltiranih pločnikih in med povsem brez čuta za estetiko nametanimi betonskimi kvadratnimi stavbami mogoče videti in doživeti na stotine zanimivih vsakdanjostih.
Še bolj se nam je smejalo, ko smo štiri dni pozneje na drugem koncu otoka Lomboka, v pristanišču Lembar, končno zagledali barko, s katero se bomo peljali do Floresa. Izkazalo se je namreč, da bomo pluli z najbolj oguljeno barkačo v vsem pristanišču. Nekoč so z njo tovorili drva, potem so jo – brez posebnih izboljšav – namenili prevažanju turistov. Kot barka brez posebne lepote in nepotrebnega razkošja je dobila tudi ime brez vsakršne domišljije: Flores. Medtem ko smo si radovedno ogledovali svoje skromno bivališče in sedem sopotnikov, je posadka znosila na krov vse potrebno za preživetje: gorivo, velike količine riža in zelenjave, koš ananasov, zaboj vode in piva – ter dve kokoši. (Za štiri dni, za enajst ljudi oziroma sedemnajst, če upoštevamo tudi posadko, smo osuplo preračunavali.) O tem, kam gremo in kaj bomo spotoma počeli, nihče ni vedel povedati prav veliko. Nihče od posadke ni znal angleško, vodnik Sarif pa bolj za silo.
Rešilni jopič? Ni problema. Nimamo ga!
»Samo upamo lahko, da znajo res dobro voziti tole barko,« je zmajeval z glavo Zvone. Ko je namreč vprašal: »Kaj pa rešilni jopiči? Imate kakšnega?« se je Sarif samo zasmejal in zamahnil z roko: »Tira apapa! Ni problema! Saj jih ne bomo potrebovali. Pluli bomo čisto ob obali.«
Bogve, ali so mornarji sploh znali plavati. Sarif je priznal, da ne, a tudi drugi fantje so kristalno čisto vodo opazovali le z varne razdalje. »Zato, ker je slana voda slaba za kožo,« je pojasnil Sarif.
In smo res pluli čisto blizu obale. Kar je bila bolj slaba tolažba, ker se je izkazalo, da se tudi ponoči ne bomo ustavili. Pluli smo namreč v nepredirni temi, dobesedno na slepo. Krmar ni imel ne kompasa ne navtične karte, samo pomočnika, ki je čepel na premcu, z baterijo svetil v noč brez zvezd in mu tu in tam vpil nekakšna navodila. Tako smo fatalistično vdani v usodo in z dostojanstvenim tempom – premogli smo le 24-konjski motor in trikonjskega za rezervo – ob dobri, a vsak dan isti hrani pluli proti vzhodu. A ne smemo se pritoževati, smo opominjali sami sebe. Kaj naj človek pričakuje drugega za ceno dobrih osem tisoč tolarjev? Če ti kaj ni všeč, smo dražili drug drugega, pa pojdi na ladjo, ki stane dvainpetdeset tisoč tolarjev – na dan!
Paradiž za drobiž/Foto Zvone Šeruga
Proti severu smo vse dni opazovali prazno obzorje, na jugu se je vlekla Sumbava, ozek in izjemno razgiban otok med Lombokom in Floresom. Prvo jutro smo se zasidrali v zalivčku otoka Mojo, ob klasični beli peščeni plaži in podvodnem koralnem vrtu z neštetimi ribicami. Mojo je zaradi bogate flore in favne nacionalni park, toda še bolj je znan po ekskluzivnem počitniškem naselju, v katerem stane en dan bivanja v šotoru – ki je sicer opremljen s pravo posteljo, kopalnico in mnogimi drugimi netaborniškimi rekviziti – šest sto dolarjev in še malo čez. Noben vodnik ne pozabi omeniti – celo naš Sarif je to vedel – da je tam nekoč prespala lady Di. Menda je za letošnje poletje tak preprost dopust pod šotorskim platnom na Moju načrtoval tudi Bill Clinton, a tega iz neznanih razlogov ni uresničil.
Naprej proti vzhodu smo se ustavili še na otočkih Satonda in Banta, vsakič za nov odmerek peščene plaže in tropskih ribic. Ob vsaki priliki smo z ladje skakali v vodo. Oprezali smo za delfini in čakali, kdaj bomo videli leteče ribe. Uživali smo v sončnih zahodih in blagem nočnem vetru.
Po sledeh Douglasa Adamsa
Toda vrhunec našega potovanja je bil ogled znamenitih komodskih zmajev. Nekaj več kot tri tisoč jih živi le na Komodu, na sosednjem, manjšem otoku Rinca, nekaj pa na severnem delu Floresa. Za komodske zmaje sem šele čisto pred kratkim izvedela od pisatelja Douglasa Adamsa, ki je v knjigi Zadnja priložnost svoj »lov« na komodskega zmaja opisal tako napol dramatično, napol duhovito, da se mi je zdelo vredno, da se tudi mi potrudimo priti do njih. On si je v svoji pisateljski vnemi predstavljal, da bo šlo za pravo ekspedicijo v divjino. Na Komode je s sabo pritovoril kozo (živo), s katero naj bi privabil to izmuzljivo žival – potem pa je naletel na celo skupino turistov in so se skupaj sprehodili do krmišča, kjer so vodniki redno nastavljali koze požrešnim zmajem in tako zagotovili, da obiskovalci vidijo tisto, zaradi česar so prišli tako daleč.
Bližnje srečanje s komodskim zmajem./Foto Zvone Šeruga
No, naš lov na komodskega zmaja se je začel še bolj prozaično. Na prve tri smo namreč naleteli pičlih pet minut po izkrcanju na Komodih, kar pri upravni stavbi parka. Najprej se nam je zdelo, da so nagačeni, tako nepremično so ležali v senci pod hišo, dvignjeno na kolih. Potem je eden izmed njih le odprl oko, si nas zlovoljno ogledal in z vzdihom, ah, spet turisti, zdrsnil nazaj v hibernacijo. Šele ko ga je vodnik začel bezati z veliko palico (za tole bi ga v vsakem ameriškem nacionalnem parku pri priči odpustili, je ogorčeno komentiral Zvone), je mrcina počasi dvignila trup in se z okorno racajočo hojo premaknila na mirnejše mesto.
Potem ko smo potešili prvo radovednost, se je začela druga, zahtevnejša faza lova. Odpravili smo se iskat zmaje v divjino, seveda ob spremstvu vodnika. »Ne morem vam zagotoviti, da boste videli še kakšnega,« nas je opozoril. »Zdaj jim nič več ne nastavljamo koz, ker smo ugotovili, da so nehali sami loviti hrano in so vse bolj odvisni od nas.« V hudi opoldanski pripeki – Komodo je najbolj vroča točka celotnega indonezijskega arhipelaga, s povprečno letno temperaturo 40 stopinj – nas je čakalo naporno delo. Celo zmaji ne marajo prehude vročine, zato se zavlečejo v senco in se jim še s prstom ne ljubi migniti. Če ne bi imeli s seboj vodnika, gotovo ne bi videli niti enega, on pa je z izkušenim očesom opazil nekaj živali, ki imajo tako popolno varovalno barvo, da se komajda ločijo od suhega listja in prahu.
Jelen, mala malica
Komodski zmaji, ki so v resnici Varanus komodoensis, komodski varani, in to največji primerki te vrste na svetu, so zares impresivni. Največji so dolgi do tri metre in tehtajo petdeset kilogramov. Čeprav so kuščarji, imajo nekaj »kačjih lastnosti«: poleg razcepljenega jezika, ki je organ za okus in vohanje, čeljusti nimajo fiksiranih, zato jih lahko razmaknejo in pogoltnejo velike kose plena. Njihova lenobnost je varljiva, saj so izjemno dobri lovci. Za obrok pospravijo jelena ali divjega prašiča, več zmajev skupaj pa ubije in v nekaj dneh poje vodnega bivola ali divjega konja. Znanstveniki so ugotovili, da komodski zmaji žrtev zavohajo na osem kilometrov daleč. Najraje jo počakajo v zasedi, če je treba, pa tudi hitro tečejo. Plen udarijo z repom ali razparajo z močnimi čekani. Jedo tudi mlade predstavnike svoje vrste, ki zato prva leta svojega življenja preživijo na drevesih. Tu in tam pa pade tudi človeška žrtev. Leta 1987 je na Rinci komodski zmaj ubil dvanajstletnega dečka. »Izgnali« so ga na Flores, vendar je priplaval nazaj. Nekaj let pozneje je bila ranjena neka ženska, vendar je preživela. Zadnja nesreča se je zgodila pred nekaj leti. »Švicarski turist je bil. Od njega so ostala samo očala in fotoaparat,« se je spominjal vodnik.
Po »lovu« na komodske zmaje nam je ostalo le še nekaj ur slepe plovbe do konca našega križarjenja s Flores. Vredno je bilo, smo se strinjali.
Potem pa je udarila usoda. Bushu, ki doma sliši na ime Črt, 30-letnemu Ljubljančanu, ki je za tri tedne postal naš popotni tovariš in velik Gregčev prijatelj, so z barke ukradli cedeplejer in celo zbirko cedejk, moja malenkost pa je stopila na morskega ježka. Črtu je uspelo dobiti samo policijski zapisnik, meni pa nasvete, kako iz stopala dobiti kakšnih dvajset bodic: s kamnom jih je treba zbiti, da priteče kri in jutri bo vse dobro, je na kraju nesreče poznavalsko svetovala domačinka. Poščij se gor, je z nedvoumno kretnjo pokazal nekdo drug. Nič ne skrbi, čez dva dni bo vse dobro, se je spodbudno nasmehnil Sarif.
No ja, se zgodi, sva skomignila s Črtom. V Labuanbaju, najzahodnejšem pristanišču Floresa, smo se izkrcali s Floresa in se odpravili iskat avtobus. Črt je sklenil preboleti svojo izgubo, jaz pa poiskati zdravniško pomoč.
Skupinski portret s Črtom.
***
To je šesto nadaljevanje.
Preberite si tudi