Pred natanko desetimi leti sem se, rahlo nervozna osemnajstletnica, povzpela na nočni vlak za munchensko letališče, kjer sem se vkrcala za letalo za Bangkok in šla na moje prvo samostojno potovanje (Nisem vedela, da se je v Munchnu dan prej pričel Oktoberfest. Vlak je bil poln pijanih žurerjev, plus jaz, ki sem se trudila, da ne bi hiperventilirala.) Po Jugovzhodni Aziji in Nepalu sem nato potovala deset mesecev, dosti premlada in preveč trmasta, da bi sploh pomislila na možnost, da sem preveč mlada, preveč ženska, preveč … karkoli že za takšno početje. Zaradi staršev sem imela več popotniških izkušenj kot večina ljudi, dvakrat starejših od mene, za ostalo pa je poskrbel najstniški občutek nepremagljivosti.
V Kambodži sem se naučila potapljati.
Na Filipinih. Srečala sem se z očijem. Zato tudi profesionalna fotka./Foto Zvone Šeruga
Zadnjih deset let je bilo precej divja izkušnja: živela sem v petih različnih državah na treh celinah, potovala skozi desetine drugih držav, študirala sem in se učila, dobila hude diplome in morilske mačke in občasno težko zaslužene izkušnje. Skoraj sem si zadala anevrizmo z učenjem nemščine, srečala sem ogromno neverjetnih ljudi, se zaljubila, se odljubila, pa spet zaljubila, padala s koles, plačala hudo visoko kazen za vožnjo kolesa pod vplivom alkohola. V zadnjih deset let mi je uspelo stlačiti za kakšna tri desetletja življenja – z mnogimi vzponi in padci, vsekakor pa nikoli ni bilo dolgočasno.
Zabavno je, hkrati pa me obliva rdečica, ko berem moje dnevnike in emajle s tistega mojega prvega potovanja. Osemnajstletna nisem bila ravno najbolj elokventna dopisovalka, kar pa sem brez dvoma popravila z ogromno klicaji in emotikoni!!!!!!! 
Prelaz Thorung La (5416m) na 16-dnevnem Annapurna treku.
Obožujem lep pripovedni lok v zgodbi, zato se mi zdi bizarno, pa hkrati edino prav, da je ta obletnica padla ravno v čas, ko se pripravljam na naslednje poglavje svojega življenja. V prostih trenutkih pišem kolumno o mojem prvem potovanju (bodite potrpežljivi!), toda večino časa si organiziram selitev na Dunaj, ki bo od naslednjega tedna pa do nadaljnjega moj novi dom. Vsak čas bom prvič podpisala pogodbo za dolgoročni najem stanovanja in kupila nekaj čisto pravega pohištva (v resnici bova vse to počela midva, kajti tisto statistično malo verjetno srečanje v Himalaji pred tremi leti je zdaj, saj veste, tista “resna reč”). Zdaj bom morda celo investirala v nakup novih kavbojk, ko mi ni treba ves čas skrbeti, ali gredo vse moje stvari v en nahrbtnik. Moja magistrska diploma je sveže natisnjena, sezona lova na službo je odprta in povem vam, blazno sem navdušena, da bom imela dom, v zadnjih desetih letih prvi pravi, čisto pravi dom, ki mu bom rekla moj dom. Komaj čakam, da izkusim tako imenovano dolgočasno življenje (Ha! Kaj takšnega ne obstaja…). Vsaj za nekaj časa.
Osemnajstletnica sem imela čisto drugačne načrte z življenjem. (Devetnajstletna sem šla študirat modno oblikovanje kar v neko Belgijo. To je bilo bizarno leto, o katerem ne bo več govora. Kaj naj rečem, najstniki imajo včasih čudne predstave o življenju).
Osemnajstletna nisem imela nikakršnih načrtov iti blizu Berlina. Ravno obratno: izrecno se nisem hotela učiti nemščine, kajti zakaj bi kdorkoli kadarkoli hotel kaj imeti s tem ??? (Bila sem ena tistih zoprnih frankofilov). Osemnajstletna sem sovražila fotografijo s strastjo, ki jo premore samo hči fotografa, zato je vse, kar imam z desetih mesecev tistega potovanjih, kakšnih 25 popolnoma neuporabnih fotografij.
Na koncu so se stvari zgodile popolnoma drugače, in neprimerljivo bolje, kot sem imela v mislih kot osemnajstletnica. Razen fotk. Te so še vedno zanič, zato lahko ob tem velikem trenutku pokažem le par posnetkov mojega otroškega obraza, ki so jih naredili moj občasni sopotniki ali starši na obisku.
Z motorjem po Laosu. Strašljivo, ker še nikoli prej nisem vozila motorja.
***
Še nekaj drugih prispevkov Kaje Šeruga