Nazadnje je padel tudi Višegrad. V vremenski napovedi je bil narisan še dan sonca pred novimi nevihtami in iz Srbije sva brž skočila čez mejo.
Most na Drini je nekaj posebnega, ne samo turistična znamenitost, zato je bil vreden večera v mestu. Kdo ne pozna zgodbe o Mehmetu Sokoloviću, ki je dal zgradili to »ćuprijo«, tudi za ceno tega, da je dal nabosti glave upornikov na stebre mostu. Naša generacija je zrasla z mitom Iva Andrića, edinega jugoslovanskega dobitnika Nobelove nagrade za literaturo, zdajšnjim rodovom je ostalo prerekanje o tem, ali je bil Srb ali Hrvat. Če bi bil živ, bi verjetno povedal, da je čistokrvni – Jugoslovan.
Na Drini ćuprija/Foto Zvone Šeruga
Andriću v spomin cerkev in kino
Višegrad ga je počastil s povsem novim, estetsko urejenim Andrićgradom, vštevši s pravoslavno cerkvijo, o čemer bi Nobelov nagrajenec tudi imel kaj povedati (če se že prerekamo: bil je krščen v katoliški cerkvi, z institucionalizirano vero pa kasneje v življenju ni imel opraviti). Ampak Kusturici pač ni bil dovolj Drvengrad, denarja mu je ostalo tudi za Andrićgrad, fake srednjeveško kamnito mesto, ki so ga odprli leta 2014 na vidovdan, največji srbski (pravoslavni) praznik. Ni slučajno, da je v njem tudi lepa kinodvorana.
Ampak, ker sva se odločila, da se bova malo družila z domačini, skupaj z mularijo posedala po mostu, pa spila kozarček ali dva tik pod slovitim mostom, sva namesto v Potemkinovi vasi poiskala zasebno sobo. In tako sva spoznala Zorico. Pozvonila sva sicer pri sosedih, toda izkazalo se je, da je ona najbolj prava oseba za naju. Nova novcata soba za ceno, ki se je ne spodobi zbijati, motor parkiran na varnem tik pred vrati, in za zraven še družba in ljubeznivost gazdarice Zore.
Zora pripoveduje
»Kar počakajte, brž vam skuham kavico!« In sta hitro prišli na mizo skodelici kave, močne, dišeče, kakor je to samo v Bosni, zraven pa seveda še rakijica. In Zorina življenjska zgodba. Zora je ženska po Cerarjevem okusu, namreč ženska, ki ne jamra, ampak dela. Kuharica je v višegradskih termah. Ima pekarno, v kateri zdaj dela njen sin. Drugi sin dela v Nemčiji za srbsko podjetje. In ima dva nova, lepo urejena apartmaja (Ob moji izjavi »Joj, Zorica, kopalnica je vrhunska,« je kar zasijala od ponosa.). Imenuje jih Rzav, po reki, ki se v Višegradu izliva v Drino. Kar za booking.com ni najboljše, ker tujci besede Rzav preprosto ne znajo izgovoriti…
In vse to je naredila sama. Zora je namreč ločena. Kar je v teh krajih posebna zgodba. Zori ni treba dvakrat reči, da jo pove.
Najina gostiteljica Zora v Višegradu/Foto RDŠ
»Moj mož je, hvala bogu, preživel vojno, ampak sicer ni bil za nobeno rabo. Dobro mi je rekel moj deda, ko ga je prvič videl: Slušaj, njemu ne bi dao ni dve ovci da čuva. Ampak ko sem se ločila, je bila družina blazno proti. Brata sta mi telefonarila in me nagovarjala, naj se spet poročim. Nista dala miru, dokler jima nisem rekla: A bi rada, da z mostu skočim v Drino?«
In tako se je Zorica, rojena v veliki družini v katunu, leseni pastirski bajti visoko v črnogorskih hribih nad Taro, z majhnima sinovoma sama prebijala skozi življenje. Plata nikakva, seveda, pa je pospravljala gospem po hišah. »Danes 50 mark, jutri 50 mark, pa smo shajali.« Ko je bila tega premalo, je spekla pite in jih začela prodajati od vrat do vrat. »In je bilo vsak večer dovolj, da sem kupila hrano.«
Kako je že tista: življenje piše romane. To je v primeru Zore res. In res je v primeru Višegrada. Od nekdanje veličine je ostal res le še most. Nekoč je imelo mesto 40.000 prebivalcev, zdaj jih ima samo še kakšnih 7000, pravi Zora. Imelo je najrazličnejša velika, uspešna podjetja. Zdaj so edini srečneži s solidnimi službami zaposleni v hidroelektrarni. Zato jim privoščim tudi Andrićgrad!
Načrt za naslednjič: Kamp ob Drini
Od Bosne se kar nekako nisva mogla ločiti. Dobro uro vožnje od Višegrada sva naletela na nov kraj, kjer bi se kar ustavila za kakšen dan, pa je čas priganjal: kamp ob Drini tik pred Fočo je tako lepo urejen, gostitelji pa tako prijazni, da bi brez vsakih težav postavila svoj šotor na angleško travico, nato pa bi se ob kavici in pivu zleknila v ležalnik v senci ob vodi …
Toda motoristična duša je vedno nemirna in šteje kilometre do doma. Namesto lagodnega minevanja nedelje nama je bilo usojeno požiranje kilometrov proti jugu in za kazen vse hujša vročina.
In na koncu, čeprav bi si z Zvonetom zaslužila dve okoli ušes za brezglavo dirjanje po svetu, še zadnji bosanski biser, slapovi Kravica. Čeprav bi si zaslužili vsaj pol toliko turistične pozornosti kot Mostar in vsaj petino toliko hvalospevov kot Plitvička jezera, se zdijo čisto zadovoljna s tem, da za vstopnino zaračunajo samo tretjino toliko kot bližnji (hrvaški) slapovi Krke. In kje lahko prespiva? »Kar dol pri slapovih. Tam imate sanitarije in restavracije, ob osmih pa se park zapre in boste imeli ljubi mir.«
Ja, to je Bosna. Zastonj spanje in nočno kopanje na slapovih, ki jih zvečer razkošno osvetlijo.
Kravica by night, samo za naju/Foto Zvone Šeruga
*******
Balkan eskpres ima sedem delov? Prvega najdete TU.