V Albaniji skoraj obsedeno zasledujem bunkerje. Ampak vedno znova sem razočarana: nekam malo jih je! To je nekaj podobnega kot z zakritimi ženskami v Sarajevu: medtem ko vsi drugi – večinoma zgroženo – poročajo o množičnem fenomenu, sem jaz presenečena nad tem, koliko Sarajevčank hodi naokoli precej razkrito oblečenih. Drugi vidijo v Albaniji bunkerje za vsakim ovinkom, jaz na zadnjem sedežu motorja napenjam oči ure in ure, da vidim kakšnega, pa še tisti je potem taka patetična betonska gobica, postavljena na najbolj strateško brezveznem mestu, da se sprašujem, ali so res služili čemu drugemu kot vzdrževanju paranoje pred nevidnim zunanjim sovražnikom.
Bunkerji? Brez veze
Tokrat mi je bilo že prvi dan najine albanske mototure jasno, da je bila in je tudi sedaj vsakršna obrambna strategija v tej državi popolnoma nepomembna. Vsak sovražnik bi se namreč hudo kmalu v albanskih hribih – izgubil. Tako kot midva na poti v Kukeš. Glede na to, da gre za mesto dokaj resne velikosti in regionalnega pomena na meji s Kosovim, je to sicer presenetljivo, a nikakor ne nemogoče. Verjetno da je povezava s Tirano nekoliko boljša, toda tudi Škodro in Kukeš na zemljevidu povezuje kar lepo debela črta, znak za glavno regionalno cesto. Da ne gre ravno za kakšno hudo oblegano prometnico, je bilo sklepati po tem, da je vmes treba del poti prepotovati z ladjo. Kot zaprisežena nenačrtovalca sva jo sicer zamudila – pelje pač samo enkrat na dan, ob devetih zjutraj – a navsezadnje nekaj dodatnih lepih albanskih ovinkov ne bo odveč….
Na konec sveta – do Kukeša
A bilo jih je mnogo, na koncu je bil tudi že kakšen odveč … Cesta, večidel sicer solidno asfaltirana, se je vila čez hribe in doline brez konca in kraja. Čeprav je ves čas kazalo, da voziva tako, kot kaže zemljevid, nisva bila čisto prepričana: ali ne voziva mogoče na konec sveta? In nikjer žive duše, da lahko vprašala, kam naju pelje pot. Še velika, skoraj povsem nova proizvodna hala, ki se je iznenada pokazala za ovinkom – polnilnica vode – je bila povsem zapuščena. Od kod sploh prihajajo delavci vanjo, saj nisva spotoma videla ob cesti prav nobene vasi?
Ko sva zvečer pogledala na števec, nisva mogla verjeti svojim očem: od Budve do Kukeša sva prevozila le 260 kilometrov.
Pot proti Kukešu/Foto Zvone Šeruga
Amerika v Albaniji
“Po kaj sva že prišla v Kukeš?” samega sebe in mene zraven sprašuje Zvone.
Po nič nisva prišla. Tu bova, namesto da bi skočila čez mejo na Kosovo, zavila v povsem drugo smer, spet proti jugu in se vzdolž vzhodne albanske meje odpeljala proti Makedoniji.
Toda izkazalo se je, da je Kukeš vreden obiska. Kukeš ima svoj šarm, šarm na albanski način, ampak vseeno šarm. Kempa niti slučajno nimajo, imajo pa zato hotel Amerika! Na prvi pogled se nama je zdel predrag za najin budžet, toda po manjšem barantanju sva dobila za 35 evrov sobo z zajtrkom, pa še garažo.
Hotel Amerika, Kukeš /Foto RDŠ
»Dobila bosta VIP sobo!« je navdušeno napovedal receptor.
Tada! – razkošje: apartma s kuhinjo, kopalnica z džakuzijem, soba z velikansko televizijo. Ni da ni. Ampak malenkost manjka do popolnosti. Od devetih (!) vtičnic delata le dve. Zato tudi hladilnik ne dela, kar je še kar škoda, saj sta v ceno vključeni tudi dve (topli) pivi. Stranišče je namontirano 10 centimetrov prenizko, luč, ki dela na senzor, pa ugasne tisti hip, ko sedeš v banjo (potem ko si po 15 minutah ugotovil, kako dobiti vodo iz tuša.) Ampak lepo, da so tako ambiciozno zastavili. Simpatično.
Na korzu
In sploh je Kukeš simpatičen in prebivalci Kukeša so simpatični. Zvečer se glavna ulica zapre za promet in odpre se korzo. Cele družine se v umirjenem tempu sprehajajo po eni strani gor, po drugi dol. Ko se znanci srečajo, se slovesno rokujejo, ženske se poljubijo na obe lici, otroke poljubljajo in božajo po ličkih vsi povprek. Nato se ne dolgo in široko umirjeno pomenkujejo. Shajajo brez mobitelov, žal pa tudi brez stojnic s hrano ali pijačo.
Očitno da ti spodobni meščani Kukeša vsi večerjajo doma, na turiste pa kaj veliko ne računajo. Zato naju je šele zelo natančno prečesavanje dveh, treh večjih ulic v centru mesta pripeljalo na pravo sled: Iz nekega lokala je možakar prinesel zavoj, v katerem je več kot očitno nesel hrano domov… Fast food! Toda najine lakote se ni dalo odpraviti na hitro, je takoj ugotovil gazda. Odredili so nama mizico pred vhodom, kjer so drugi samo čakali, da jim spečejo čevapčiče za domov in nama poslali domačega sina kot angleškega govorca. In naročila sva goro čevapčičev, pa vse, kar gre zraven in še pomfrit, ja, za začetek seveda rakijo, pa še pivo (alkohol so takoj tekli nabavit v neznano smer). Gazda nama je potem zraven prinesel še kisle kumarice in prišel vprašat po albansko, če je vse v redu. Vse je bilo v redu: za osem evrov sva se ndo sitega najedla in dodobra odžejala, bila deležna superprijazne postrežbe, pa še lokalnega vzdušja: nama nerazumljivih, a gotovo zelo tehtnih komentarjev nogometne tekme med Francijo in Belgijo.
Skratka, Kukeš je vreden obiska.
Čudovit primerek bunkerja – ob Ohridskem jezeru v Makedoniji !?!/Foto Zvone Šeruga
***
Ste prebrali ves Balkaneskpres? Prvi del najdete TU.