Točak, Mokro nad Sarajevom, zatočišče pred dežjem./Foto RDŠ
Poti v neznano so postale glavna značilnost letošnje balkanske motoristične ture. Zaradi dežja v hribih se je bilo treba obrniti radikalno v povsem nasprotno smer, proti morju. In ker Neum kljub vsej naklonjenosti do Bosne ni jadransko letovišče, ki bi ga želela videti več kot je nujno potrebno, bo treba v novo državo, v Črno goro.
Iz Točka, najinega zatočišča pred dežjem – za zajtrk dobiva k turški kavi servirano še tradicionalno predavanje o srbski nedolžnosti v zadnji balkanski vojni – jo torej pičiva nazaj čez deževno Sarajevo naravnost proti jugu. Bolj slučajno kot ne zadaneva celo kos neke avtoceste, ki je kar simpatična, sploh v begu pred dežjem. Toda podjetno zastavljen projekt se konča po pičlih 20 kilometrih, vseeno pa je treba plačati cestnino, ampak neko smešno majhno vsoto, marko, če se ne motim. Vprašanje, če dnevni izkupiček zadošča za plačo mladeniča, ki sedi na blagajni … Potem pa klasično lep spust proti Neretvi.
V Jablanici vse po starem – most iz bitke na Neretvi, torej ne dejanski, ampak tisti, ki so ga napravili za snemanje filma, je še vedno na svojem mestu in na poti iz Jablanice ob cesti vabijo restavracije z roštiljem – ampak kaj, ko je še dopoldne, za zajtrk pa sva imela ubijalske porcije treh vrst pit…
Most na Neretvi./Foto RDŠ
Ker sva s Zvonetom vzvišena nad klasičnimi turističnimi atrakcijami, se hladnokrvno izogneva Mostarju – obiskala sva ga pred tremi leti, pa naju je močno razočaral, mene zaradi spominov na povsem drugačno, tradicionalno sceno ob starem mostu pred 35 leti, Zvoneta pa zaradi vojnodopisniških spominov izpred 20 let – in zavijeva levo, na najmanjšo možno cesti, ki pelje čez hercegovski kras.
Spet je prav dobro videti mejo med »hrvaško« in »srbsko« Bosno – če drugega ne, se v Repubiliki Srpski takoj pojavi cirilica – čeprav zaboga ni jasno, zakaj se je bilo treba krvavo boriti za to uborno, prazno zemljo sredi niča.
Potem pa se čez kakšni dve uri kot fatamorgana pred nama pojavi velikanska termoelektrarna, nekaj dlje desno od nje pa še večji odprti kop, očitno premoga. To je prvi in tudi zadnji malo večji industrijski kompleks na celem potovanju.
Otoček blagostanja
Gacko. Ta otoček blagostanja je že na prvi pogled bolj nobel od drugih bosanskih mest. Sveže pobarvani bloki se vrstijo drug za drugim, pločniki so urejeni, razsvetljava nova. V kavarnicah vzdolž glavne ulice pa vse polno ljudi. Mladina obeh spolov, ki poseda ob kavi ali soku in se spogleduje. Menda imajo počitnice, ne? Pravoslavni pop z gručo deklet – menda imajo verske pogovore, ne? In moški v najboljših letih, za katere bi bilo sklepati, da so zaposleni v cvetoči mestni industriji. Ampak, kdaj pa kaj delajo?
Ti prijazni luftarji iz Gacka naju samozavestno usmerijo proti prvemu mejnemu prehodu s Črno goro. Je odprt? Seveda, seveda, zamahnejo z roko. Ja, je odprt, ampak samo za maloobmejni promet, nama razloži policist ob zaprti rampi. Kaj pa naslednji prehod, je tisti tudi maloobmejen? Ne, ne, tisti je mednaroden. A čisto zares? »Tako vam zagotavljam Branko Crnogorac!«
Drugi prehod že mogoče je mednaroden, toda odprt je bil samo do ene ure popoldne.
V tretje gre rado. Prehod je bil odprt, celo pot do njega je bila čudovita – je pa spet začelo deževati. Dobrodošli v Črni gori!
Končno sonce nad Boko Kotorsko!/Foto RDŠ
Kamp! Ali pa tudi ne
Na Balkanu na splošno s kempi ne pretiravajo, ne s količino ne s kakovostjo. Kar je po svoje razumljivo. Le zakaj bi se premožni tujci hoteli na dopustu neudobno stiskati v majhnih šotorih in hoditi na stranišče pol kilometra daleč, ko pa lahko za isto ceno dobijo pravo sobo? Za domačo rajo so bili včasih sindikalni domovi, zdaj pa naj zastonj živijo pri sorodnikih na morju, ali pa, če jih nimajo, ostanejo lepo doma.
Zato tudi črnogorsko primorje nima hudo bogate izbire kempov. Z izjemo kempa Veslo na polotoku Luštica, kamor pa kljub najini meandrski balkanski poti nisva imela časa zaviti, ga menda ni kotička, kamor bi se človek vsako leto z navdušenjem odpeljal postavit svoj prostor pod soncem za deset dni. Denimo Crvena glavica. Kaj naj človek pričakuje od kempa s tako čudnim imenom na obrobju črnogorskega turističnega bisera Budve? Vsekakor nič sence, morje pol kilometra stran, pa veceje na štrbunk, ki so konstantno poplavljeni. Ne pa tudi dejanske rdečelase glavice v recepciji v podobi namrgodene odcvetele rdečelaske, ki očitno živi v prepričanju, da brani vrata v begunsko taborišče …
Tam je bila sicer pred tremi leti, toda nisva si upala preveriti aktualnega stanja, ampak sva tokrat poskusila srečo v kampu na plaži Jaz.
Torej, na vhodu kempa Jaz nimajo hudobne rdečelaske. Na vhodu kempa Jaz nimajo nikogar. V resnici ni videti nobenega znamenja za kamp – razen šotorov in avtodomov.
“Kar postavita šotor, se bo že prikazal kdo iz kempa,” so nama dali navodila staroselci.
In tako sva pol dneva uživala v ponudbi črnogorskega turizma. Malo pršuta in Vranca za večerjo, kavico za poldrugi evro za zajtrk, poležavanje na čudoviti beli kamniti plaži, ampak ne pod marelo, ki so kot gobe po dežju v zadnjih letih pognale vse od Črne gore, prek Albanije do Grčije, pa nekaj hitrih zamahov v presenetljivo mrzlem morju.
Vmes sva kot jagode nabirala naključne informacije od domačinov.
Madonna je bila tu!
Jaz je tista slavna točka pri Budvi, kjer je bila leta 2007 koncert Madonne pa Rolling Stonesov.
Vranac je zares odlično vino, pravi natakar, ki sicer sam ne pije že 20 let (»prej sem bil šest mesecev nonstop nažgan«), ampak pršut pa je najboljši makarski. On bo že vedel, Srb, ki je v stari Jugi delal vsako sezono po najboljših dalmatinskih hotelih.
In kdo s lahko privošči črnogorske cene na morju, ki niso nič kaj nižje od slovenskih? Srbi in Rusi.
Ja, in tudi od nekod se je prikazal nekdo, da sva mu plačala za kampiranje. Ali je bil res zaposlen ali kar nekdo, ki je deset evrov spravil v žep, ne bova nikoli vedela. Kemp Jaz v resnici nima obratnega dovoljenja. Zdaj ko to berete, ga mogoče ni več, ker so mu zaprli elektriko.
Ali pa seveda shaja brez elektrike in vode.
p.s.
Še en dober črnogorski kemp je menda v kraju Utjeha med Barom in Ulcinjem.
***
Ste prebrali ves Balkan eskpres? Prvi del najdete TU.