Jutro na Uni/Foto RDŠ
Ta čas ko se midva po stranskih poteh prebijava do Grčije, se v nasprotno stran prebijajo – in to še bolj po stranskih poteh – begunci iz Grčije. Ki od daleč izgledajo presenetljivo podobni še enim turistom, ki pač pešačijo po lepi Bosni. Ko greva zjutraj v vas na kavo, nad kampom naletiva na skupino mladeničev, ki sedijo v travi in malicajo. Pozdravimo se in v angleščini naju vprašajo – tako kot kdaj v Ljubljani vpraša kakšen turist za pot do Tromostovja:
“Ali veste, kako lahko dobimo taksi?”
Žal, sva rekla, tudi midva da nisva od tukaj, sva iz Slovenije, in nimava pojma o tem.
“Od kje pa ste vi?”
“Iz Pakistana.”
Ker nisem (več) v službi in ker nisem Boštjan Videmšek, nisem marala mladeničev zasliševati o njihovi begunski poti. Toda po obleki, brezhibni angleščini in obnašanju sodeč so to pač mladi fanti, kakršen je naš Grega. Ambiciozni, izobraženi, toda brez prihodnosti v domovini, ki so se odpravili od doma v daljno Evropo, iskat boljšega življenja. Vsa žlahta je zbrala skupaj denar za to dolgo pot in če jim bo uspelo priti na cilj, bodo kasneje prišli še številni drugi člani. Ne gre za begunce, ki bežijo pred vojno in lakoto … ampak, kako huda mora biti stiska, da greš v neznano, kjer se boš ponoči kot žival skrival po hostah, med ljudi, ki te bodo preganjali in prezirali …
Vso pot do vasi sva srečevala še druge, vse po vrsti mlade fante, le dve ali tri dekleta. Počivali so ob cesti, ležali z glavami na svojih nahrbtnikih. Ponoči bodo poskusili priti čez mejo, na Hrvaško. Nekatere bodo Hrvati ujeli, drugi se bodo razbežali, peščici bo uspelo… Vsaj do naslednje meje, slovenske…
Kako krivično. Pred nama pa so odprte vse meje, samo osebno pokaževa in odprejo nama rampo s prijaznim nasmehom: Dobrodošli!
In tako se odpeljeva s strašno slabo vestjo mimo kolone teh mladih – tudi na njih svet stoji, ne samo na naši zlati mladini, ki spi doma na mehkem in toplem …
Etno selo, da te kap
V Bosni se je čisto lahko izgubiti, cest je veliko, niso nujno vse prav natančno označene, predvsem pa so prazne. Vedno znova se zdi, kot da pelje cesta na konec sveta ali pač da sva na konec sveta že prispela. Nikjer žive duše, samo prazne hiše in zaraščeni travniki, kjer cvetijo čudovite cvetlice, tiste, ki se jih spomnim iz otroštva na domačih travnikih.
Ampak Etno selo Dodig ima zelo lepe in duhovite smerokaze. Jasno, edino tako imajo sploh upanje, da kdo pride do njih. Na cilju pa kot iz pravljice: lesene hiške na cvetočem travniku, obdane z lesenimi plotovi. Vse okusno, v nulo opremljeno, na mizicah vezeni prtički, staro kmečko orodje na ogled.
Etno selo Dodig, urejeno kot iz škatlice./Foto RDŠ
Sita sva še od zajtrka, se opravičujeva osebju. Kuhinja v polni zasedbi, pa nobenih drugih gostov. Kakšna škoda! Nič hudega, se prijazno zasmeji gazda Duško: “Eno kavico pa boste, ane?”
Pijeva kavico, takšno tapravo, močno, turško in se še naprej sekirava, da še nisva lačna. In da ne moreva ostati tu. Gazda pravi, da ima zlasti na področju kulinarike resne ambicije. Drugič pridemo drugič z družbo, obljubiva, se prepustimo kulinaričnim dobrotam in žurki do jutra, potem pa naslednji dan v šestih urah pridemo na Klekovačo. V planinski koči prespimo, tam bo spet žurka, kočo ima tudi Duško čez…
Avantur nam pri Dodigu ne bi manjkalo!/Foto RDŠ
Poglejte, tole je idealno ravno za nas Slovence, lahko bi prihajale cele skupine, Duškotu že izdelujeva biznis plan njegovega kmečkega turizma. Hja, problem je v tem, je realističen Duško, da smo en tak majhen otoček, druge ponudbe ni okoli nobene. Poglejte, v Drvarju ni niti enega hotela.
Pozabljen od boga in partije
Da v Drvarju razen skeletov stavb, ki spominjajo na nekdanje, boljše čase, ni nič, se prepričava kmalu tudi sama. Razen Titove votline seveda, ki pa ni skrita v nekih nedostopnih stenah, ampak je do nje od glavne ceste, ki pelje v mesto, le slabih 15 minut hoje pa ravnem in nato le nekaj malega nevznemirljivega vzpona. V votlini je zaklenjena baraka novejše izdelave, ki je verjetno podobna originalni, v dveh stavbah na ravnem pa sta muzeja, ki dajeta nekaj malega razlage dogajanja v teh krajih med drugo svetovno vojno. Zadošča pač za nas, ki smo se o NOB na živo in mrtvo učili v šolah – in smo si zato tole slavno votlino, kjer so Tita Nemci skoraj ujeli (Ti Zvone, kako je že bilo? A je to takrat, ko so mu zaplenili samo njegovo maršalsko uniformo?), ves čas predstavljali sila dramatično.
Titova votlina/Foto RDŠ
Zdaj Drvar životari sredi niča, pozabljen od boga in partije. To so bili od nekdaj revni kraji, zdaj so še revnejši. In iz njega pelje dalje še več praznih cest, praznih hiš, praznih polj. Z višino bujne hoste zamenjajo planinski pašniki, nato se pred nama razprostre, kakor daleč lahko vidiš, slovito hercegovsko kamenje. Ta dan vožnje po hribovitem Balkanu se mi zdi prežet z melanholijo. Toliko je čudovitih razgledov, ki jih občuduje tako malo ljudi. In planinskega cvetja, med katero bi se človek kar ulegel, če ne bi ob poti videl opozoril Pozor, nevarnost min!
Glede na izhodiščni načrt, da potujeva brez načrta, sva se pomikala v generalni smeri proti Sarajevu tako, da sva šla najprej globoko na jug, vse do Livna, nato pa sva korigirala smer tako, da bi našla še čimbolj stranske poti do Sarajeva. Tam sva turistični baščaršiji komaj namenila pogled levo, ko sva se cijazila v prometni konici ob Miljacki. In tudi Pale bi ignorirala, če ne bi začelo liti kot iz škafa.
Najino nenačrtno ubiranje stranskih poti je pač načrtno prekinil dež. Ne glede na pobožne želje, kako bova dan zaključila na čudovitih ovinkih do Višegrada, sva se morala pri priči ustaviti, izvesti strateški umik v prvi hotel, ki je bil pri roki in razgrniti zemljevid: kam greva jutri za soncem?
Se nadaljuje
****
Ste prebrali ves Balkaneskpres? Prvi del najdete TU.