Še pred nekaj desetletji se je točno vedelo, kdo so turisti: bogati belci v hotelih, ki nekam daleč pridejo z letali. Vedelo se je tudi, kdo so oni drugi, popotniki: uboga raja, ki se do svojih doživetij prebija po tleh in s komaj kaj denarja. Drug na drugega so seveda gledali zviška.
Zdaj je drugače. Letijo vsi in povsod, turisti s kovčki in oni drugi z nahrbtniki. Le da nahrbtnik že lep čas ni več zanesljiv znak pripadnosti popotnemu plemenu avanturistov.
Plemenski ples/Foto Zvone Šeruga
Tisto je bila precej čudna izkušnja. Terence smo pustili v senci široke akacije in Alro, naš lokalni vodnik, nam je še enkrat zabičal:
»Nobenih fotoaparatov, razumeli? Pol ure, mogoče uro, to jih bo zmedlo. Potem lahko začnete.«
Vaščani so nas kot na karnevalu čakali pred kolibami. Moških skoraj ni bilo, gotovo so bili s čredami nekje v savani na svojih nomadskih poteh. Le nekaj fantov čvrstih in slokih teles je stalo v senci sosednjega drevesa, oblečenih v raztrgane kratke hlače in z avtomatskimi puškami malomarno obešenimi čez ramena.
Ženske pa so vse naenkrat planile proti nam:
»Foto, foto … foto tu br … foto, foto!«
Postavljale so se pred nas in gledale začudeno. Nihče ni imel fotoaparata. Kakšni turisti so to?
Počasi so se unesle:
»Foto? Foto tu br, dva bira za fotografijo? Yes?«
Bile so neverjetne. Oblečene le v kozja krila in razen najmlajših, ki jim drobne prsi še niso oznanjale začetka pubertete, vse z zajetnimi diski v spodnjih ustnicah. Pobarvanih obrazov, s težkimi kovinskimi okraski v razvlečenih ušesnih mečicah, nekatere s storži koruze na glavi, druge s kravjimi rogovi na temenu. Dve dekleti sta imeli prek dojk navešena kalašnikova; ženske v plemenu praviloma niso oborožene, obramba čred in boj proti sovražnim Bumam sta pač moško opravilo. A turisti raje slikajo, če ima ženska poleg vse ropotije na sebi še avtomatsko puško.
Ne bi ju rad srečal kje na samem in ponoči.
To je slovito etiopsko pleme Mursi.
Pri Mursijih je vsako fotografiranje povezano z napornim pogajanjem./Foto Zvone Šeruga
A čez deset, petnajst minut se je vse skupaj umirilo. Turisti, ki ne slikajo – kaj naj jim zaračunajo? Postajalo je prijetno, skupaj smo se smejali, iz ustnic so si jemale težke glinene plošče in nam jih poskušale prodati. Otroci so se z nejevero in vse bolj brez strahu dotikali čudne bele kože in svetlih las ljudi z drugega konca sveta.
Pol ure pozneje so bili zreli.
»Okay, now photo, no problem,« je rekel Alro, tudi sam iz istega plemena, a z nekaj razredi narejene šole v Jinki. »One photo two birr!«
Dekleta so se skoraj organizirano postavljala pred fotoaparate, počakala za posnetek ali dva in potem stegnila roke: tu br! Precej drugače kot med prvim obiskom pred nekaj leti, ko je nastal skoraj stampedo in bitka za vsak posnetek in vsak komaj kaj vreden bankovec. Po pol ure divje izkušnje smo takrat tako rekoč ušli iz vasi.
Nekateri turisti zdržijo le pet minut, mi je povedal Alro. Nekaj posnetkov, potem pa se ustrašijo, Mursiji so preveč za vse, ki še nimajo plemenskih izkušenj.
»Nazaj v kamp, nazaj, nazaj,« vpijejo. »Ti so nori, to niso več ljudje … hitro, v avtomobile in nazaj v kamp.«
Plemenska tržna niša
Na jugu Etiopije smo, v slavni dolini Omo, ki ji mnogi pravijo valilnica nomadskih plemen. Prvi turisti so začeli tja prihajati pred dvajsetimi leti.
»Ko sem po nekaj dneh vožnje in brezpotij prišel med njih s prvo skupino tujcev, so zbežali v gmajno in se poskrili,« mi je pred leti govoril Belete, moj takratni vodnik. »Privabili smo jih šele z darili: s hrano, tobakom in ogledali.«
V nekaj letih so se navadili, da turisti vedno kaj prinesejo. Potem so začeli to vse bolj odločno tudi zahtevati. Vedo, da so zaradi diskov v ustnicah drugačni od sosednjih plemen, in hitro so dojeli, da hočejo tujci od njih predvsem fotografije. Iz tega so pač naredili posel.
Navsezadnje, zakaj ne?! Turisti sicer silno radi rečemo: skomercializirali so se, denar hočejo za fotografije, duše pokvarjene! A navsezadnje gre res samo za – posel! Njihova telesa in drugačnost so edino, kar nam lahko ponudijo. Celo v najbolj odmaknjenih predelih sveta, do katerih sem hodil dneve in tedne dolgo, nisem odkril ljudstev, ki vsaj do neke mere ne bi poznali vrednosti denarja.
In vrednosti turizma. Zanimivo: takoj za misijonarji – in včasih celo pred njimi – pridejo do komaj odkritih plemen turisti.
Ali avanturisti, kakor se pač radi imenujemo; lepše zveni.
Marsikje se preživetje vasi preseli naravnost s kamnite sekire na digitalne fotoaparate in kamere:
»Foto tu br. Foto, foto!!«
Posel raste. Ne le za domačine, takšen avanturistično-plemenski turizem postaja nova tržna niša vse več agencijam, ki kot gobe v septembru rastejo po državah razvitega zahoda. Praviloma jih ustanavljajo nekdanji popotniki in iskalci drugačnega, mnogi med njimi so zadovoljni že z nekaj odhodi na leto. Velikih agencij, tovarn množičnega turizma, to začuda še vedno ne zanima. Že pred dvema desetletjema sem našo takrat največjo tovrstno ustanovo poskušal prepričati, da je Slovencem vredno ponuditi tudi kaj drugega kot le hotel, bazen, nekaj muzejev in tri obroke na dan. Ni mi uspelo.
»Naših strank to ne zanima,« je bilo jasno odgovornemu gospodu. »Naše stranke hočejo predvsem udobje in dobro hrano.«
Pa je res tako?
Turisti, popotniki, avanturisti …
Na zahodu že nekaj desetletij vznikajo imena povsem novih igralcev na področju eksotičnih potovanj: Encounters Overland, Dragoman, Geographic Expeditions, G Adventures, Intrepid Travels, Avventure nel Mondo … Potovanja ne pomenijo več le tedna ali dveh v letalih, zračno hlajenih avtobusih in hotelih z zvezdicami. Novo pleme turistov – ki raje slišijo na ime traveller, popotnik – se v tovornjakih prebija čez Saharo, lazi tedne dolgo okrog vrhov po Himalaji, spi ob ognju na robovih plemenskih vasi in vriska na kamelah sredi peščenih sipin.
Nekako pred dvajsetimi leti se je začelo tudi med Slovenci: potovanja Oskar, Šeruga, Shappa, TrekTrek … Vse več mladih popotnikov je prelivalo svoje strasti in izkušnje v vodenje manjših skupin po odmaknjenih poteh in si iz tega ustvarilo preživetje. Velikih agencij to še vedno ne zanima. A v vedno hitrejšem tempu sodobnega življenja je z vsakim letom več ljudi, ki jih le teden ali dva poležavanja na plaži ne zadovolji več.
Potrebujejo šok. Ki bo predramil še vse kaj drugega, ne le željo po lenarjenju in treh obrokih na dan.
Alenka med Kamnitimi Korovaji. In kdo je komu bolj čuden?/Foto Zvone Šeruga
Pred štirimi desetletji, ko sem se na avtostop prek Srednjega vzhoda prvič prebijal do Indije, se je točno vedelo, kdo so turisti – bogati belci v hotelih, ki pridejo z letali – in kdo smo mi, popotniki: uboga raja, ki se do svoje porcije doživetij prebija po tleh in s komaj kaj denarja. Drug na drugega smo seveda gledali zviška.
Takrat je še veljalo, da smo popotniki stari dvajset, največ trideset let. Z dopustno izjemo zapoznelih frikov in otrok cvetja, ki pa so – praviloma dokaj zakajeni in utrujeni od vsega lepega – uživali sloves veteranov in občasnih vzornikov.
Zdaj je drugače. Letijo vsi in povsod, turisti s kovčki in oni drugi z nahrbtniki. A nahrbtnik že lep čas ni več zanesljiv znak pripadnosti. Vse več »popotnikov« odhaja za nekaj tednov na Bali, Kubo ali na tajske otoke, dneve preživljajo na vedno isti plaži, večere na internetu, noči ob pivu, travcah in veselicah do jutra. Če beseda popotnik res izhaja iz glagola popotovati, to pač ni to!
Drugi vzamejo odkrivanje sveta precej bolj zares. Čim više v hribe, čim globlje v džunglo ali puščavo, čim bliže ljudem in odmaknjenim plemenom.
Že doma pa se pojavi osnovno vprašanje: sam – oziroma s prijateljem/partnerjem/znancem – ali z agencijo?
Letalo za drobiž in tam vse zastonj – bullshit!
Dolga leta sem se po svetu potepal sam. Zatem kar nekaj let s prijateljico oziroma ženo oziroma družino. Zadnji dve desetletji pa nekajkrat na leto kot vodnik odhajam na pot s skupinami.
In zdi se mi, da vem, kdaj je kaj smiselno. Prvi kriterij pri odločitvi je vsekakor čas. Kdor ga ima nekaj mesecev ali celo let – jasno, sam, ni drugega! Izkušnje bodo prišle spotoma in čeprav včasih ne bodo poceni, bodo iz najbolj neprijetnih doživetij na potovanju nastajale najbolj zanimive zgodbe doma.
Azija in Latinska Amerika sta za iznajdljive duše z znanjem jezikov organizacijsko dokaj preprosti, s številnimi lokalnimi agencijami, ki poskrbijo za marsikaj in včasih za vse. Čeprav sta se mi Katja in Tilen, ki sem ju srečal na vse bolj priljubljenih Filipinih, hudo potožila:
»Po dve ali tri ure na dan preživiva za računalnikom ali na telefonu. Iščeva, poskušava rezervirati, vse je polno, in ko prideva tja, najdeva le natrpano luknjo.«
Oba sta popotnika z bogatimi izkušnjami in se pač znajdeta. Po mesec dni in več preživita vsako leto na potovanju.
Če je vaš letni odmerek svobode stisnjen v dva ali tri tedne dopusta, a vas zanimajo Himalaja, kanibalska plemena Papue ali divja Afrika iz dokumentarcev –, potem pa skupinsko potovanje, toplo priporočeno! Ni nemogoče, da bo z agencijo celo ceneje – dnevi priprav, napačne odločitve, najem terenskih vozil, kamel, nosačev in še marsičesa so lahko hudo izdaten strošek. V skupini boste gotovo našli tudi prijetno družbo sorodnih duš, s pravim programom in vodnikom pa pristno doživetje in ne le ceneno agencijsko kopijo.
Res je, agencije zaslužijo. A včasih je tisoč evrov, za katere ne dobiš (skoraj) nič, bistveno več od dveh tisočakov, ki ti dajo za vse življenje spominov in novih prijateljev. Hudo neumno mi zveni, ko mi včasih kdo, poln modrosti, pove:
»V Indonezijo letiš za tristo evrov, tam je pa itak vse zastonj.«
Bullshit! Ostani doma, človek božji, kruh in mlačna voda v tvoji luknji bosta še cenejša. Le prej mi povej, kje lahko najdem tisto karto za tristo evrov.
Kajti vsem potovalnim izkušnjam navkljub tudi jaz na novih poteh še vedno delam napake in najdem nesmiselne stranpoti, ki seveda niso zastonj. Stanejo čas in denar.
Indonezija recimo. Ne Bali, temveč otok Borneo. Letalska vozovnica iz Evrope do Balikpapana stane tisoč evrov, še dodatnih tisoč evrov bo torej več kot dovolj za druge stroške, Indonezija je pa ja poceni. Tako sem računal doma, z vsemi svojimi izkušnjami s številnih azijskih potovanj.
A sem v tistem mesecu zapravil več kot dvakrat toliko, brez vsakega nepotrebnega razkošja ali hotelov z zvezdicami!
Za kaj?
Da sem lahko prelival litre znoja, lazil po hribih do plemen v eni sosednjih dolin, preganjal in ponoči klel komarje! Plačeval nosače, čolne, vaške veselice in lokalne lete, ki so mi na slabo uro skrajšali nekajdnevne trekinge ali vožnje v natrpanih avtobusih. Za katere celo jaz nimam vedno dovolj časa. Ali volje.
Bo pa držalo: za polovico tega denarja bi lahko tisti mesec poležaval na Baliju in vsake pol ure pomignil natakarju za nov mrzel pir.
V Ugandi./Foto Zvone Šeruga
V letih študentskega (avan)turizma je bilo pomembno potovati čim dlje za čim manj denarja. S tem smo se hvalili, kot komandosi s trofejami: samo dolar na dan, mater, sem frajer! A takrat sem ostajal na poti po leto, leto in pol. Veliko tistega časa je šlo sicer v nič, a izkušnje so bile vredne vsakega centa in dne.
Danes pa je cilj drugačen: doživeti čim več v čim krajšem času. In Borneo je bil seveda enkraten. A prva skupina, ki sem jo nekaj mesecev pozneje peljal po svojih tamkajšnjih poteh, je v manj časa in za manj denarja, kot sem ga zapravil jaz, videla vse in še več, z mojim honorarjem vred.
Ker sem vse njihove napake naredil že jaz. In zanje tudi že plačal.
Lep nasmeh vedno lepo mesto najde./Foto Zvone Šeruga
Se moram počutiti krivega?
Ostaja pa še en zadržek proti, recimo mu tako, plemenskemu turizmu. Pogosto ga slišim: iztrebljamo živali, sekamo gozdove, širimo puščave, pregrevamo planet – res moramo uničevati tudi pristnost in drugačnost še tistih zadnjih naravnih ljudi na zemlji?
Priznam, včasih se počutim krivega. V primeru Mursijev in Karov in Hamerjev z juga Etiopije, recimo – da, (tudi) turizem jih je pokvaril. A že pred prvimi turisti so med njih prišli misijonarji, ki gradijo cerkve in kapelice, prišli so humanitarci, ki postavljajo ambulante in kopljejo vodnjake, prihaja oblast s šolami in policijskimi postajami, enaindvajseto stoletje s televizijskimi stolpi in mobilnimi telefoni, prihajajo Turki s plantažami bombaža in prihajajo Kitajci z buldožerji in novimi cestami.
Turisti le redkokdaj pridejo dovolj zgodaj, da bi lahko zares naredili škodo.
Lahko pa smo tudi koristni. V Namibiji, recimo, pri Bušmanih. Že stoletja dolgo so sužnji in hlapci močnejših od sebe in še vedno jih izkoriščajo na farmah prišlekov iz sosednjih plemen, ki jim kradejo zemljo.
Pred nekaj desetletji so med njih začeli prihajati drugačni ljudje, belci, turisti so se imenovali. Privabila sta jih filma Bogovi so padli na glavo in Ta čudovita bitja. In prav ti so jim prvi povedali, kako enkratni in lepi da so. Jih prosili, naj zvečer ob ognju zaplešejo in pojejo svoje že skoraj pozabljene napeve. In jim za vse to plačali.
Mali hlapci, ki so jih močnejši že kdaj izrinili iz njihovih lovišč, so nenadoma odkrili nov smisel svojega bivanja. Nov vir preživetja. In razlog, da njihove pesmi in tradicije ne smejo dokončno zamreti.
V Čokveju, kjer še vedno živijo ljudje iz Bogov, ki so padli na glavo, s svojimi skupinami vsako leto prespim pod mogočnim baobabom na robu vasi. Pripeljemo hrano in darila, skuhamo večerjo za vso vas in skupaj plešemo dolgo v noč. Vedno me objemajo in govorijo, kako zelo so nas veseli.
Zjutraj pokupimo spominke, ki so jih ženske tedne dolgo delale na roko. Plačamo za spanje, zberemo nekaj denarja za otroke, ki hodijo v šolo v Cumkveju, in pustimo topla oblačila, ki bodo še kako prav prišla v mrzlih puščavskih nočeh. Pred odhodom se objemamo in plešemo, ker se imamo iskreno radi in ker smo oboji, oni in mi, tako enkratni in čudoviti ljudje.
Ko odhajamo, smo bogatejši za neverjetno izkušnjo. Tudi oni; nikoli ne bodo potovali, a dobri tujci so prišli k njim in to je skoraj enako. Morda še pomembnejše pa je, kar mi pove stari Toma, poglavar vasi, ko mu pomagam preštevati zaslužek. Bo, ki je končal osnovno šolo, mi prevaja:
»Dve kravi si bomo lahko kupili s tem. Ni več divjih živali, da bi lovili, a otroci bodo lahko pili mleko. Thank you, Tony, thank you.«
Kličejo me Toni, nihče ne more izgovoriti Zvone. In v takih trenutkih se počutim kot dober človek.
Turist? Da, tudi to. A le od nas samih je odvisno – ne, kaj smo, temveč kakšni smo.
Prav turisti imamo možnost in vse razloge pomagati ljudem. In hkrati približati naš drugačni svet ljudem, ki nikoli ne bodo imeli možnosti … postati turisti.
Med Dogoni v Maliju./Foto Zvone Šeruga
***
Reportaža je bila prvič objavljena v prvi številki Avanture, zima, 1/2018