Radžestan, Indija/Foto Zvone Šeruga
Bi radi, da vaše čudovito potovanje, ki ste si ga privoščili letos (poleti), ne izgine v pozabo in bi ga radi zapisali? Ne samo zase in za svoje najbližje in najdražje, ampak tudi za kakšno bolj številčno bralstvo? Potem morate v pisanje vložiti kar nekaj energije. Za res dober potopis, ki postane knjižna uspešnica, je sicer potrebnega kar nekaj pisateljskega talenta, za začetne korake pa je dobro poznati vsaj nekaj temeljnih pravil.
1. Zapisujte si vtise
Za to, da bomo napisali potopis, se moramo odločiti še pred potovanjem. Če se spravimo k pisanju šele, recimo, dva meseca pa prihodu domov, ne da bi imeli v pomoč dnevnik ali vsaj kakšne utrinke s poti, pa tudi fotografije, da se bomo spomnili kakšnih pomembnih podrobnosti, je malo verjetnosti, da bomo znali doživeto opisati vse vtise in doživetja.
2. Ne tekmujte z Googlom
Razen če niste velik poznavalec določene dežele ali pa zgodovinar ali geograf, ki zna svoje znanje podati naprej skozi slikovite zgodbe, se ne lotite pisanja domoznanskih spisov. Vsi vemo, da prodajate tuje znanje, prebrano v vodnikih, in nabrano z guglanjem. Odkrito opišite tisto, kar se vam je zgodilo in osebne vtise o tistem, kar ste videli. V tem je namreč izvirni čar sodobnih potopisov: imamo na kupe informacij o vseh, tudi najbolj odmaknjenih delčkih sveta, toda osebna doživetja tudi najbolj znanih svetovnih znamenitosti, kot so egiptovske piramide ali Tadž Mahal, se lahko presenetljivo razlikujejo med seboj.
3. Bodite to, kar ste
Morda si ne želite razkrivati javno svoje intime – to se sicer dobro bere – toda svojemu pisanju morate dati osebno noto. Mlad popotnik vidi svet povsem drugače od odraslih, ki potujejo s svojimi otroci, dobrojedec tujino spoznava in uživa skozi nove okuse, pri paru, ki je prvič skupaj na poti, se potovalna doživetja prepletajo z razvojem partnerskega odnosa in tako naprej…
4. Ne jamrajte
Če vam svetujem, da bodite odkriti pri pisanju, pa vam odsvetujem, da bi jamrali. Zgodbe o tem, kako zanič je bil hotel, kako so vas ogoljufali pri nakupu spominkov ali kakšne zdravstvene težave so vas pestile na poti, so najbolj običajna kulisa vsakega potovanja. Potencialno zanimive so le, če so napisane duhovito in če se znamo pošaliti na lasten račun. V tem so zlasti anglosaksonski pisci imenitni, med Slovenci pa ta dar žal ni pretirano razširjen.
5. Potopis ni samo opis poti
Vedno znova se razburjam, če se potopis začne z odhodom od doma, se nadaljuje s prihodom na letališče in tako naprej od prve do zadnje minute potovanja. Potopisa pač ne gre jemati kot le opisa poti. Če začnete z opisom leta, napeto pričakujem, kaj se je na njem zgodilo tako dramatičnega, da je dobil mesto v zgodbi. Postali smo preveč nestrpni bralci, da bi brali 20 minut, preden se zgodi kaj res zanimivega. Za pritegnitev pozornosti se najbolj obnese, da takoj na začetku udarite in medias res. Da torej začnete z vrhuncem celotne poti, potem pa se vrnete na začetek in povedete bralca na celotno pot.
6. Mislite na svoje bralce
To, da imate zelo jasno predstavo o tem, kaj hočete povedati, še ni zagotovilo, da vas bodo ljudje res brali. To vam iz lastne izkušnje lahko povedo celo “resni” pisatelje. Začeti morate z razmišljanjem o tem, kaj bi bralce najbolj zanimalo (pa jim ravno vi lahko to razložite). Samo vam najbližji in najdražji preberejo in pohvalijo vse, karkoli že napišete (ali pa iz ljubezni do vas zamolčijo, da zapisanega niso prebrali do konca). In kaj zanima bralce? Deloma je to odvisno od tega, kje boste svoj potopis objavili. Časopis za otroke ima očitnio drugi bralstvo od glasila za upokojence, na spletni strani za potovanja in pohodništvo, pa so bralci drugi (potencialni) popotniki. Zveni zahtevno? No, resnici na ljubo še velike časopisne hiše ne poznajo dobro svojih bralcev. Za vas so najbolj koristen smerokaz vprašanja vaših bližnjih in dragih ob prihodu domov: Kje ti je bilo najbolj všeč? Kaj ste jedli? A si poskusil kačo? Si videl veliko slonov? Je Tadž Mahal res tako lep? So bili ljudje prijazni?
7. Lepota je v podrobnostih
Potem ko ste s pravo vsebino pritegnili bralca, ga boste še dodatno navdušili z dobro napisanim. Tu (še) ne govorimo o slovnici, celo o slogu ne, ampak o tem, da je treba svoje vtise zapisati tako, da se bo bralec v mislih preselil v daljne kraje. Kako? Med drugim je trik v podrobnostih. Da recimo veste povedati, da imajo na vzhodnem vhodu v Tadž Majal super kavo, ampak tudi najdražjo v Indiji, in opisati večer v nekem argentinskem mestecu, ko so se zvečer vsi, od najmlajših v vozičkih, do starih mam z berglami, prišli sprehajat na glavni trg. In takšne vtise je najbolje zapisati še sveže, kasneje jih težko enako dobro opišemo.
8. Vejice, pa tudi kletvice
Pravilno postavljanje vejic sicer ne gre od rok tudi nekaterim uveljavljenim pisateljev (diskretno jih za njimi postavljajo lektorji), v dobi popolne slovnične demokracije na spletu pa večino bralcev slovnične napake ne motijo kaj veliko. Še vedno pa vsaj malo kritičnega bralca odvrne okorno izražanje, dolgovezenje in zlizane fraze in sploh besedišče, ki nima prav zveze z živim govorom. Tega se najlaže izognemo, če si predstavljamo, da pripovedujemo – namesto pravljice otrokom – popotno zgodbo odraslim. Še bolje: napisano preberimo na glas. Če se nam sliši kot referat ali seminarska naloga, kakršne so nas uspavale v srednji šoli. Potopis veliko pridobi, če v njem nastopajo osebe s konkretnim dialogom, tudi kletvice in vici so dovoljeni, pa veliko pogovornega jezika, slenga, vložki v lokalnih jezikih pa vedno dajo simpatičen eksotičen pridih.
9. Berite
In kako se je mogoče naučiti napisati (soliden) potopis? Z branjem boljših od sebe. Seveda literature na splošno, reportaž, potopisov in blogov še posebej. In to v slovenščini! Izbira v angleščini je dosti večja in bolj raznovrstna, toda zgledovanje po angleščine poskrbi za še bolj okorno izražanje v slovenščini. V slovenščini je dober vir učenja in navdiha alpinistična literatura. Zgodbe so lepo prepletajo z osebnimi razmišljanji in s tem dokazujejo, da so tudi neprofesionalni pisci sposobni profesionalne ravni pisanja.
10. Ena fotografija pove več kot tisoč besed
Ne nazadnje k dobremu potopisu spadajo tudi dobre fotografije. Še več: pogosto bralci najprej pogledajo fotografije in se nato odločijo za branje (ali pa ne). Kako posneti dobro fotografijo, je poglavje zase, a dejstvo je, da je le malo piscev tudi dobrih fotografov (oziroma obratno). Dobra rešitev je delo v paru: med potovanjem je eden zadolžen za pisanje, drugi za fotografiranje. Toda nujno je timsko delo, saj morata na koncu besedilo in fotografija nastopati v isti zgodbi. Potrebujemo denimo portret pastirja Pedra, o katerem govorimo v besedilu, in če pišemo o Cuzcu, ne moremo objaviti fotografije Arequipe. Izbor fotografij, ki vizualno dopolnjujejo besedilo, je ključen za dober potopis, fotografije povprečne kakovosti pa lahko z ustreznimi izrezi ter barvnimi, kontrastnimi in drugimi popravki v Photoshopu kar lepo izboljšamo.